Opus Dei

Mariano Fazio (Buenos Aires, 25. 4. 1960), ki je od leta 2019 vikar pomočnik, je diplomiral iz zgodovine na Univerzi v Buenos Airesu in opravil doktorat iz filozofije na Papeški univerzi sv. Križa v Rimu.

Duhovno izobraževanje, ki ga nudi Opus Dei, dopolnjuje delo krajevnih cerkva. Kdor postane član Opus Dei, še naprej ostaja vernik škofije, ki ji pripada.

Čeprav so že prej obstajale podobne hierarhične strukture osebnega tipa (kot na primer vojaški vikariati), je oblika osebne prelature sad apostolske pobude Drugega vatikanskega koncila, ki jo je kasneje sprejel sedanji Zakonik cerkvenega prava. Kot prva je bila postavljena prelatura Opus Dei, in sicer z apostolsko konstitucijo Ut sit Janeza Pavla II., 28. novembra 1982.

Vse od ustanovitve 2. oktobra 1928 je bil Opus Dei v bistvu, čeprav v stanju kali, že to, kar je danes jasno videti: del Cerkve, sestavljen iz vernikov in hierarhično strukturiran okoli vodje, ki je bil najprej ustanovitelj, duhovnik sv. Jožefmarija Escrivá de Balaguer.

Kot v vsaki prelaturi pripada vodenje prelature Opus Dei prelatu in njegovim vikarjem, ki se na različnih ravneh opirajo na svete, v katerih sodelujejo drugi verniki, med njimi je mnogo laikov, tako moških kot žensk.

Tako eni kot drugi so enako vključeni v prelaturo, v kateri – tako kot v vsej Cerkvi in v vsakem njenem delu – obstaja temeljna enakost med vsemi verniki glede njihovega dostojanstva in poslanstva kot kristjani, istočasno pa obstaja bistvena različnost, kar zadeva duhovništvo.

Opus Dei vodi prelat skladno s cerkvenim pravom in lastnim statutom Prelature. Sedež je v Rimu.

Osebna prelatura je del katoliške Cerkve, v smislu, da jo sestavljajo določeni verniki in ima hierarhično strukturo s prelatom, ki je njen vodja in počelo edinosti, ter duhovniki in diakoni, ki z njim sodelujejo.

Trenutno obstaja samo osebna prelatura Opus Dei. Dejstvo, da do sedaj ni bila postavljena nobena druga, je razumljivo zaradi same novosti osebnih prelatur, ki morajo izkazovati zagotovilo trdnosti in se skladno vključevati v škofije, v katerih delujejo.

Noben del Cerkve ne predstavlja "cerkve znotraj Cerkve", ampak ravno nasprotno: vsak del spodbuja občestvene vezi do celotne Cerkve.

Prelatura Opus Dei se financira tako kot škofije in druge prelature: predvsem s prispevki lastnih vernikov ter drugih ljudi, ki finančno sodelujejo pri njenem poslanstvu.

Ni nobene razlike, kar zadeva dejstvo, da je član Opus Dei običajen katoličan, ki je znotraj svoje krščanske poklicanosti prejel specifično poklicanost, da postane del neke duhovne družine ter da si prizadeva biti boljši kristjan in sodelovati pri poslanstvu Cerkve.

S pravnega vidika je Opus Dei osebna prelatura v katoliški Cerkvi. Prelature so hierarhično urejene in imajo za cilj uresničevanje posebnih pastoralnih dejavnosti.

Cerkev sama, ki jo zastopa papež, z namenom bolj učinkovito služiti dušam sprejme odločitev o postavitvi osebne prelature, po posvetu z dotičnimi škofovskimi konferencami.

Dobro je upoštevati, da so vse cerkvene ustanove, katere koli narave, deležne istega življenja in cilja ene Cerkve. Zato so vse poklicane, da živijo v istem cerkvenem občestvu in imajo vzajemne odnose.

Poslanstvo prelature Opus Dei je sámo odrešilno poslanstvo vse Cerkve, udejanjeno v skladu s specifično karizmo posvečevanja in apostolata v poklicnem delu in v okviru običajnega življenja.

Prelat Opus Dei in sama prelatura sta odvisna – tako kot druga cerkvena območja – od svetega sedeža, oziroma od papeža in od organa, ki mu pomaga pri zadevah v zvezi s škofijami in prelaturami, t. j. od Kongregacije za škofe.

Ta zahteva po poklicanosti seveda ni bistvenega pomena v osebnih prelaturah, ki se lahko ustanovijo v zelo raznolikih okoliščinah, ki v splošnem izhajajo iz družbenih vezi med verniki.