Verniki Opus Dei, prav kot taki, so in se čutijo žive člane vesoljne Cerkve in svojih škofij ter sodelujejo v življenju le-teh kot drugi verniki; treba je tudi upoštevati, da ta prelatura za razliko od tega, kar bi se lahko zgodilo pri drugih, ne posega v nekatere vidike redne pastorale (krsti, birme, poroke, pogrebi itd.) ter po drugi strani posveča posebno pozornost izobraževanju svojih vernikov in tistih, ki se približajo njenemu apostolatu (srečanja in duhovne obnove, študij svetih znanosti, osebno duhovno vodstvo itd.).

Legitimna samostojnost Opus Dei za izvrševanje svojega cerkvenega poslanstva, kakor tudi sicer samostojnost, ki je na različnih stopnjah lastna vsakemu verniku in vsaki cerkveni stvarnosti, je vedno samostojnost v občestvu z vesoljno Cerkvijo in papežem, z delnimi cerkvami in škofi. V tem pogledu Opus Dei v svoji sedanji obliki kot prelatura uživa samostojnost, lastno hierarhičnim ustanovam Cerkve (katerih vodja ima škofovsko oblast), ki se razlikuje od samostojnosti, ki je značilna za osebe asociativne narave.