Ta svetovna cerkvena oblika je seveda potrebovala priznanje Cerkve in potrebno je bilo posredovanje svetega sedeža, da bi lahko pridobila podobo hierarhične strukture. To je bil dolg proces, kar je razumljivo, saj gre za nov pojav v življenju Cerkve.

Pred postavitvijo za osebno prelaturo, kot obliko, ki v polnosti ustreza stvarnosti Opus Dei, je bil ta potrjen kot svetna ustanova, kar je omogočalo priznanje, da so vsi verniki, duhovniki in laiki, pripadali isti cerkveni stvarnosti, ter dodeljevalo določeno oblast duhovniku, ki jo je vodil.

Statut iz leta 1950 je verno povzemal stvarnost Opus Dei, ker pa je moral biti skladen z obliko svetne ustanove, je vseboval nekatere elemente, ki niso ustrezali sekularni stvarnosti, ki je lastna karizmi Opus Dei. Teh elementov v statutu prelature ni več.