Opus Dei

Namen teh kratkih besedil, je strnjena predstavitev nauka Cerkve, primerna za vsakogar, ki se želi poglobiti oz. izvedeti več o naši veri.

Krepost vere je nadnaravna krepost, ki človeka dela zmožnega, da trdno pritrdi vsemu, kar je Bog razodel.

To je osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja. Kristjani so krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Je najodličnejši dokaz božje ljubezni do ljudi, saj druga oseba presvete Trojice postane deležna človeške narave v enoti osebe.

Sveti Duh notranje povezuje vernike s Kristusom, tako da oblikujejo eno samo telo, Cerkev, v kateri obstaja raznolikost udov in služb.

Odrešenje, ki ga je uresničil Kristus, in posledično poslanstvo Cerkve je usmerjeno k človeku v njegovi celovitosti, torej k osebi, ki živi v družbi.

Krst podeli kristjanu opravičenje. Pri birmi je krstna dediščina dopolnjena z nadnaravnimi darovi in krščansko zrelostjo.

Zaradi vere v resnično Kristusovo navzočnost evharistiji izkazuje Cerkev najsvetejšemu zakramentu posebno češčenje (“latría”), tako pri liturgiji svete maše kot tudi izven evharističnega slavja.

Smrt in bolezen moreta in morata biti za kristjana sredstvo posvečevanja in odreševanja s Kristusom. Pri tem je v pomoč bolniško maziljenje.

Bog je hotel svobodo, da bi človek brez prisile iskal svojega Stvarnika in Odrešenika.

Družba za človeka ni nekaj postranskega, temveč izhaja iz njegove družbenosti: človeška oseba raste in uresničuje svojo poklicanost samo v povezavi z drugimi.

Druga zapoved božje postave naroča, naj spoštujemo Gospodovo ime, tretja pa zapoveduje posvečevati praznike.

Bog je ljubezen in njegova ljubezen je rodovitna. Hotel je, da je te rodovitnosti deležno človeško bitje, in je roditev vsakega novega človeka združil s specifičnim dejanjem ljubezni med moškim in žensko.

Ali Bog obstaja? To je veliko vprašanje, ki si ga zastavlja vsak človek. Kajti, če Bog obstaja, se vse spremeni: življenje, ljubezen, prijateljstvo, trpljenje … Ta doktrinalni sestavek se loteva najpomembnejšega vprašanja.

Ob soočenju z besedo Boga, ki se razodene, je na mestu samo češčenje in zahvala, človek od osuplosti pade na kolena pred Bogom, ki je transcendenten in postane “interior intimo meo”.

Ko je Bog ustvaril človeka, ga je postavil v stanje svetosti in pravičnosti; toda naši prastarši so se uprli proti Stvarniku in izgubili večji del prejetih darov ter na poznejše rodove prenesli padlo in od Boga oddaljeno naravo, ki jo je odrešil Kristus.

Jezus je umrl za naše grehe (prim. Rim 4,25), da bi nas odrešil in nas odkupil za božje življenje.

Cerkev je “communio sanctorum”: skupnost vseh, ki so prejeli prenavljajočo milost Duha, po kateri so božji otroci in bratje Jezusa Kristusa.

Ta resnica govori o polnosti nesmrtnosti, h kateri je poklican človek. Zato ga spominja na njegovo dostojanstvo, zlasti po telesni strani.

Evharistija je vir in višek krščanskega življenja, središče vsega življenja Cerkve.

Kristus je postavil zakrament pokore in nam dal novo priložnost, da se spreobrnemo in da po krstu znova pridobimo milost opravičenja.

Po zakramentu svetega reda se podeljuje deležnost pri duhovništvu Kristusa, ki je Glava Cerkve. Službeno duhovništvo se bistveno razlikuje od skupnega duhovništva vernikov.

Ravnanje je moralno dobro, kadar so svobodne izbire skladne s človekovim resničnim dobrim.

Greh je dejanje, beseda ali želja, ki nasprotuje večnemu zakonu. Je žalitev Boga, ki rani človekovo naravo in oškoduje solidarnost med ljudmi.

Četrta zapoved se izrecno nanaša na otroke in na njihov odnos do staršev. Vključuje pa tudi druge sorodstvene, vzgojne, službene odnose ipd.

Sedma zapoved prepoveduje, da bi krivično jemali ali zadrževali dobrino bližnjega in kakorkoli delali krivico bližnjemu v njegovih dobrinah.

Bog se je razodel kot osebno Bitje preko odrešenjske zgodovine, tako da je ustvaril in vzgajal ljudstvo, da bi bilo varuh njegove besede in kot priprava na utelešenje Jezusa Kristusa.

Nauk o stvarjenju predstavlja prvi odgovor na temeljna vprašanja o našem izvoru in cilju.

Jezus Kristus je privzel človeško naravo, brez da bi prenehal biti Bog: je resnični Bog in resnični človek.

Kristusovo vstajenje je temeljna resnica naše vere, kot pravi sv. Pavel (prim. 1 Kor 15,13-14). S tem dejanjem je Bog odprl vrata življenja v prihodnjem svetu in ga ponudil ljudem.

Cerkev v zgodovini pod vodstvom Svetega Duha nadaljuje in razvija Kristusovo poslanstvo. V zgodovini Cerkve se božje prepleta s človeškim.

Zakramenti so učinkovita znamenja milosti, ki jih je postavil Kristus ter jih izročil Cerkvi in se nam po njih podeljuje božje življenje.

Sveta maša je daritev v njej lastnem in edinstvenem smislu, ker v sedanjem trenutku cerkvene liturgije ponavzočuje (t.j. povzroči, da postane navzoča) edina daritev našega odrešenja, ker je njen spomin in ker naklanja njen sad.

Kristus je podeljevanje zakramenta sprave zaupal svojim apostolom, ki so to prenesli na svoje sodelavce. Duhovniki odpuščajo grehe v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Intimna zakonska skupnost med možem in ženo je sveta; urejajo jo posebni zakoni, ki jih je postavil sam Stvarnik in niso odvisni od človeške volje.

Milost je vir za delo posvečenja; ozdravlja in povzdiguje človeško naravo ter nas naredi zmožne živeti kot božji otroci.

Jezus Kristus je učil, da je za zveličanje potrebno izpolnjevati zapovedi, ki izražajo bistvo naravnega moralnega zakona. Prva zapoved je dvojna: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega zaradi ljubezni do Boga.

Človeško življenje je sveto, ker že od vsega začetka vključuje stvariteljsko božje dejanje in ostane za zmeraj v posebnem razmerju do svojega Stvarnika.

S pomočjo Kristusove milosti kristjan lahko doseže, da njegovo življenje vodi resnica.