Prelatovo sporočilo (12. julij 2019)

Na svojem pastoralnem potovanju po ZDA in Kanadi nas msgr. Ocáriz spominja na moč, ki jo prinaša občestvo svetnikov, in kako si lahko pomagamo ter se podpiramo, kjerkoli že smo.

Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!

V teh dneh, odkar sem zapustil Rim, se Gospodu še posebej zahvaljujem za čudovito občestvo svetnikov. Zaradi gotovosti vere se čutimo drug drugemu celo bolj blizu, kot bi bilo v primeru fizične bližine.

Kadar prispem v kak kraj, se zdi, kot da bi tam navzoči bili skupaj že ves čas. Enako se zgodi ob odhodu: pozdravi ob slovesu preprosto porodijo nov način za medsebojno spremljanje. Vedno smo doma in vedno lahko uresničujemo Delo ter služimo Cerkvi, kjerkoli že smo.

Tudi v težkih trenutkih najdemo moč v tej resničnosti, ki nas tesno povezuje in ki je posledica naše osebne zedinjenosti z Jezusom Kristusom.

Spominjam se besed, ki jih je sv. Jožefmarija zapisal v Poslaništvu Hondurasa v času, ko mu je bilo gibanje praktično onemogočeno: “Ves čas sem sto milj proč od kraja, kjer se nahajam” (30. 4. 1937). To je lahko rekel, ker se je čutil zelo povezanega tudi s tistimi, ki jih ni bilo v bližini.

Vem, da lahko računam na vašo molitev in na vaše veselje v času tega potovanja po Združenih državah in Kanadi. Tudi sam spremljam vse vas: na poseben način se srečamo vsak dan pri sveti maši.

Z vso ljubeznijo vas blagoslavlja

vaš oče

New York, 12. julij 2019