Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!
V teh dneh, odkar sem zapustil Rim, se Gospodu še posebej zahvaljujem za čudovito občestvo svetnikov. Zaradi gotovosti vere se čutimo drug drugemu celo bolj blizu, kot bi bilo v primeru fizične bližine.
Kadar prispem v kak kraj, se zdi, kot da bi tam navzoči bili skupaj že ves čas. Enako se zgodi ob odhodu: pozdravi ob slovesu preprosto porodijo nov način za medsebojno spremljanje. Vedno smo doma in vedno lahko uresničujemo Delo ter služimo Cerkvi, kjerkoli že smo.
Tudi v težkih trenutkih najdemo moč v tej resničnosti, ki nas tesno povezuje in ki je posledica naše osebne zedinjenosti z Jezusom Kristusom.
Spominjam se besed, ki jih je sv. Jožefmarija zapisal v Poslaništvu Hondurasa v času, ko mu je bilo gibanje praktično onemogočeno: “Ves čas sem sto milj proč od kraja, kjer se nahajam” (30. 4. 1937). To je lahko rekel, ker se je čutil zelo povezanega tudi s tistimi, ki jih ni bilo v bližini.
Vem, da lahko računam na vašo molitev in na vaše veselje v času tega potovanja po Združenih državah in Kanadi. Tudi sam spremljam vse vas: na poseben način se srečamo vsak dan pri sveti maši.
Z vso ljubeznijo vas blagoslavlja
vaš oče