Tedaj pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. […] In glej, glas iz nebes je rekel: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje (Mt 3, 13.17).
Pri krstu se je naš Oče Bog polastil našega življenja, pridružil nas je Kristusovemu življenju in nam poslal Svetega Duha.
Božja sila in moč razsvetljujeta obličje zemlje.
Storili bomo, da svet zažari v plamenih ognja, ki si ga prinesel na zemljo! … In luč tvoje resnice, naš Jezus, bo na dan brez konca razsvetljevala razum ljudi.
Slišim te klicati, Kralj moj, z živim glasom, ki še vedno odmeva: Ignem veni mittere in terram, et quid volo nisi ut accendatur? – In odgovarjam – ves moj jaz – s svojimi čuti in močmi: Ecce ego: quia vocasti me!
Gospod je s krstom v tvojo dušo položil neizbrisen pečat: ti si božji otrok.
Otrok, ali ne goriš od želje, da bi ga vsi ljubili?
(Sveti rožni venec; viri besedil: Jezus prihaja mimo, 128; Zasebni zapiski, 1741; Kovačnica, 264, 300)