Zaljubi se v presveto človeškost Jezusa Kristusa.

— Te ne veseli, da je hotel postati kakor mi? Zahvali se Jezusu za ta vrhunec dobrote! (Kovačnica, 547)

Hvala, moj Jezus! Ker si hotel postati pravi človek, z ljubečim in nadvse ljubeznivim srcem, ki ljubi vse do smrti in trpi; ki ga navdajata veselje in bolečina; ki se navdušuje nad človeškimi potmi in nam pokaže tisto, ki vodi v nebo; ki se junaško podvrže dolžnosti in ga vodi usmiljenje; ki bedi nad revnimi in nad bogatimi; ki skrbi za grešnike in za pravične …

— Hvala, moj Jezus, in daj nam srce po meri svojega Srca! (Brazda, 813)

Resnična pobožnost do Jezusovega Srca se uresničuje v sledečem: v spoznavanju Boga in spoznavanju nas samih ter v gledanju Jezusa in zatekanju k Njemu, ki nas poživlja, uči in vodi. V tej pobožnosti ni prostora za površnost, razen površnosti človeka, ki v svoji človeški necelovitosti ne dojame resničnosti Božjega utelešenja.

Jezus na križu, s srcem, presunjenim z ljubeznijo do ljudi, je zgovoren odgovor — besede so odveč —, na vprašanje o vrednosti stvari in ljudi. (Jezus prihaja mimo, 164-165)