Kje je novorojeni judovski kralj? Tudi meni to vprašanje ne da miru in zrem Jezusa, položenega v jasli, v prostoru, primernem le za živino. Kje so, Gospod, tvoja kraljeva znamenja: krona, sablja, žezlo? Pripadajo mu, pa jih noče. Kraljuje povit v plenice. Razorožen kralj je, brez zaščite: majhen otrok. Kako nam ne bi prišle na misel apostolove besede: sam sebe je izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca?

Naš Gospod se je učlovečil, da bi nam pokazal Očetovo voljo. In o tem nas uči že iz zibelke. Jezus Kristus nas išče — s poklicem, ki je klic k svetosti —, da z njim dovršimo odrešenje. Poglejte njegov prvi nauk: potrebno je soodreševati, a ne s tem, da bi se gnali za zmago nad svojimi bližnjimi, ampak nad nami samimi. Tako kot Kristus se moramo izničiti, občutiti, da smo drugim hlapci, da bi jih pripeljali k Bogu.

Kje je kralj? Ali si Jezus morda ne želi zakraljevati najprej v srcu, v tvojem srcu? Zato postane Dete. Kajti le kdo nima rad drobnega bitja? Kje je kralj? Kje je tisti Kristus, ki ga Sveti Duh skuša oblikovati v naši duši? Ne more biti v nadutosti, ki nas ločuje od Boga. Ne more biti v pomanjkanju ljubezni, ki nas pušča same. Tam Kristusa ne more biti, tam človek ostaja sam.

Ob vznožju Deteta Jezusa, na dan razglašenja, pred kraljem brez zunanjih kraljevskih simbolov, mu lahko rečete: Gospod, odstrani ošabnost iz mojega življenja, stri moje samoljubje, to mojo težnjo po samouveljavljanju in prevladovanju nad drugimi. Daj, da bo temelj moje osebnosti v istovetnosti s teboj. (Jezus prihaja mimo, 31)