Kanonizacija blažene Terezije iz Kalkute je praznik za Cerkev in za vse človeštvo. Od njene smrti dalje je duhovni lik te izredne ženske skokovito rasel v blagor vseh duš.

Leta 2003 nas je sv. Janez Pavel II. povabil, naj vsi premišljujemo njeno sporočilo o služenju in ljubezni. Koliko dobrega prinaša poznavanje njenega življenjepisa, njenih spisov in misli. Velikodušnost in doslednost Matere Terezije iz Kalkute nam dajeta zagon, da bi se naučili živeti za druge.

IZZIV ZA MNOGE KRISTJANE JE, KAKO APOSTOLSKO GOREČNOST SV. TEREZIJE IZ KALKUTE PRENESTI TJA, KJER SE ODVIJA OBIČAJNO ŽIVLJENJE

Kadar sem imel priložnost srečati Mater Terezijo, sem opažal, da je bila sčasoma njena postava vedno bolj sključena, kot se nam dogaja, ko se postaramo. Njena posebna poklicanost misijonarke božje ljubezni jo je vodila k temu, da se je nenehno duhovno sklanjala, da bi lahko sprejela zapuščenega človeka ali da bi ozdravila srčne ali duševne rane trpečih. Zdi se, kakor da bi to duhovno “sklanjanje” k ubogim in bolnim počasi postajalo tudi telesno.

Življenje Terezije iz Kalkute nam govori o enotnosti, ki povezuje dejavnost in molitev. Njen priljubljen pogled k zapuščenim se je hranil v dolgih urah molitve pred evharistijo: ko je gledala Jezusa in vedela, da On gleda njo, kot je pravil ustanovitelj Opus Dei; to je namreč stalnica v življenju svetnikov: temu sem bil tudi priča, ko sem bil dolga leta ob Jožefmariju Escriváju, še enem svetniku XX. stoletja, za katerega je bila evharistija moč in gonilo njegovega služenja Cerkvi in vsem dušam, tudi posvečenim osebam preko njegove poti svetnega duhovnika.

KONTEMPLACIJA EVHARISTIJE JE TEREZIJI IZ KALKUTE DALA PREPOZNATI KRISTUSA V UBOGEM, BOLNEM ALI OSAMLJENEM ČLOVEKU

Kontemplacija evharistije je Tereziji iz Kalkute dala prepoznati Kristusa v ubogem, bolnem ali osamljenem človeku, saj je globoko usvojila tiste Gospodove besede: “Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40). Zaradi tega je ob vsej potrebni negi razdajala svojo bližino najbolj pomoči potrebnim ter svoje sočutje do sirot in še nerojenih. Kako se ne bi spominjali njene obrambe življenja — v kateri smo vsi udeleženi —, ko je ob prejemu Nobelove nagrade za mir leta 1979 izpostavila dramo splava in se ponudila, da sprejme otroke, ki se rodijo nezaželeni.

Ta krščanska pot je še posebej razsvetljujoča za premagovanje logike preračunljivosti ali osebnega koristoljubja. V človeštvu je videla družino, v svetu pa skupni dom, do katerega pošten človek ne more biti brezbrižen.

Potem, ko je dobila Nobelovo nagrado za mir, je nekdo vprašal Mater Terezijo, kaj lahko navaden državljan stori za mir na svetu. Odgovorila je: »Pojdi domov in ljubi svojo družino.« Izziv za mnoge kristjane je, kako apostolsko gorečnost sv. Terezije iz Kalkute prenesti tja, kjer se odvija običajno življenje: skloniti se, postaviti se v služenje drugim in tako prinašati Kristusov evangelij in ljubezen vsepovsod. Skratka, kot pravi papež Frančišek: zavedati se, da smo orodja božje ljubeznivosti do vseh bitij na tem svetu (prim. Laudato Si’, 246).

+ Javier Echevarría

Prelat Opus Dei