Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!

S tem sporočilom bi vas rad povabil, da globlje razmislimo o nekaterih značilnostih kreposti uboštva, v kateri zasije bonus odor Christi, o katerem govori sveti Pavel (prim. 2 Kor 2,15).

Sveti Jožefmarija je pogosto izpostavljal to krepost, ne samo v smislu zunanje nenavezanosti, ampak kot obliko ljubezni, ki nam jo je pokazal Kristus, kot izraz srca, ki si želi pripadati Bogu. Jezus se je hotel roditi v uboštvu, živeti v uboštvu in umreti v uboštvu; istočasno pa se je v zunanji drži prilagajal, kot je bilo primerno različnim okoliščinam in ljudem. Božji Sin, ki bi lahko imel vse, je izbral pot ponižnosti in izničenja (prim. Flp 2,6-8). In v tem uboštvu se razodeva lepota srca, ki je svobodno in popolnoma odprto za voljo Boga Očeta.

Svetniki na najrazličnejše načine pričujejo o tem. V uboštvu niso prepoznali neke izgube, temveč polnost. Duša, ki se osvobodi neurejenih vezi, namreč začne doživljati novo svobodo: svobodo ljubezni. »Ob želji, da bi imeli Boga za sopotnika, se bogastvo relativizira, saj odkrijemo resnični zaklad, ki ga zares potrebujemo« (Leon XIV., Sporočilo, 16. november 2025).

Konkretni izrazi kreposti uboštva so lahko odvisni od različnih okoliščin. Kar je za nekoga potrebno ali zelo primerno, je za drugega odvečno; kar je za nekega človeka potrebno v določeni situaciji, kasneje morda ni več. Po drugi strani pa razlikovanje – tukaj in zdaj – med tem, kaj je nujno potrebno, primerno ali odvečno, razen v očitnih primerih, zahteva več kot le zunanji kriterij. Zahteva izoblikovano vest, razumnost in iskreno pripravljenost živeti krepost uboštva, kar vključuje tudi to, da znamo prositi za nasvet, kadar ni jasno, ali je nek izdatek ali odločitev resnično primerna.

Ko se krepost, duh uboštva, resnično ukorenini v našem življenju, postane srce lahkotno in se z božjo milostjo lažje dvigne h kontemplaciji. Duša se nauči bolje prepoznavati nežne in obzirne dotike Svetega Duha. In tako človek sredi vsakdanjih opravil začne živeti v miru in radosti, ki ju svet ne more dati (prim. Jn 14,27). To je tiho veselje, ko vemo, da v nas prebiva božja ljubezen; ljubezen, ki vstopa tudi v našo šibkost, jo razsvetli in nas postopoma preobraža od znotraj, vse do poistovetenja z Jezusom Kristusom.

Ne moremo pa mimo dejstva, da je marsikje razširjena miselnost, ki srečo večinoma enači z gmotnim blagostanjem in užitkom. Ob tem se dobro zavedamo, da naše poslanstvo ni v begu od sveta, ampak v ljubezni do njega in sodelovanju pri njegovi preobrazbi od znotraj. Da pa bi to dosegli, kot nam je dejal sveti Jožefmarija, moramo biti kontemplativne duše: »Božji klic ima zelo konkreten cilj: da se postaviš na vsa križpotja zemlje, pri čemer si ti dodobra vsajen v Boga« (Dialog z Gospodom, št. 11).

Na ta način bomo mogli biti dobra zemlja, o kateri govori Jezus v priliki o sejalcu in ki omogoča, da božja beseda v našem življenju obrodi dober sad: večjo notranjo svobodo, bolj trezno in globoko veselje, resničnejše zaupanje v Boga in pozornejši pogled na potrebe drugih. Če pa je seme obdano s trnjem – to je s pretiranimi materialnimi skrbmi in hlepenjem po bogastvu –, ostane nerodovitno: človek izgubi notranjo svobodo, postane manj odprt za Boga in za druge ter na koncu svoje upanje polaga v gotovosti, ki srca ne morejo potešiti.

Odločno si prizadevajmo, tako v velikih kot v majhnih stvareh, da materialistična kultura ne bi zadušila dobre zemlje našega srca in krajev, kjer živimo (prim. Mt 13,22). Kadar se krepost uboštva zanemarja, takrat neizogibno ugaša želja po tem, da bi pomagali božjo ljubezen ukoreniniti v drugih dušah. V tem smislu je sveti Jožefmarija to krepost zelo neposredno povezoval z apostolsko gorečnostjo: »Osvobodi se posvetnih dobrin. – Ljubi in živi duhovno uboštvo: zadovolji se s tem, kar zadošča za trezno in zmerno življenje. – Sicer ne boš nikoli apostol.« (Pot, št. 631).

V ozadju šibke apostolske gorečnosti se prav lahko skriva življenje, polno nereda zaradi nadomestkov, ki dušo uspavajo. Skupaj z našim očetom – njegov god bomo obhajali ta mesec – vas spodbujam, da vsak od nas osebno, če je potreba, naredi korak naprej na tem področju spreobrnjenja. To se bo nedvomno odražalo v rahločutnejši ljubezni do našega Gospoda in nam pomagalo, da ga bolj učinkovito prinašamo svetu.

Položimo to željo v roke naše Matere, da bi nas ona naučila vedno znova odkrivati lepoto življenja v uboštvu in popolni predanosti božji ljubezni.

Ostanimo tesno združeni v molitvi za svetega očeta in njegove namene, zdaj tudi za uspešno širjenje njegove prve okrožnice in za sadove njegovega apostolskega potovanja v Španijo.

Z vso ljubeznijo vas blagoslavlja

vaš oče

Rim, 14. junij 2026