Povsem običajen dan v Kafarnaumu. Neka žena je čudežno ozdravljena, potem ko se dotakne roba Jezusove obleke (prim. Mr 5,25-34). O njej vemo zelo malo, še manj pa o množicah, ki so prihajale h Gospodu z istim upanjem: da bi se dotaknili njegove obleke in bili tako ozdravljeni svojih bolezni (prim. Mt 14,36). In vendar je vsak izmed njih za Jezusa pomemben in edinstven; tako kot nas je tudi njih čakala vsa božja ljubezen.^[1]

Naš Gospod še naprej hodi med nami in pusti, da pridemo k njemu, se ga dotaknemo, ga nagovorimo. V našem življenju ne deluje oprezno, z neke »varnostne razdalje«, ampak zaupljivo direktno. Apostolska dela nam pokažejo, kako je ta stik mogoč, odkar je Jezus s svojim vstajenjem in vnebohodom postal navzoč na način, ki je na prvi pogled manj opazen, a v resnici veliko bližji. Njegova obleka je postala dostopna v Petrovi senci: »In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih« (Apd 5,14-15). Tako dejansko je: Gospodovo oblačilo sedaj obstaja v apostolovi senci, spremenjeni v moč Najvišjega, ki prekriva, posvečuje in ozdravlja. Plašč našega Gospoda in apostolova senca: to je »božje-človeška stvarnost, ki je Cerkev«,^[2] pot, po kateri Bog še vedno prihaja do nas in se nas dotika, kraj naše izkušnje božje ljubezni, kjer domuje naša svetost.

Dotik Gospodove obleke

Tako kot tiste, ki so bili priče Gospodovih čudežev, lahko tudi nas preseneti preprostost teh kanalov, po katerih se želi Kristusovo srce povezati z našim srcem. Morda bi pričakovali kaj bolj izjemnega, nekaj, kar bi močneje učinkovalo na naše čute. In vendar je tako: Bog nam želi podeliti svojo milost zgolj s tem, da se dotaknemo njegove obleke in se pustimo pokriti njegovi senci.

Da bi se lahko dotaknili Gospoda, moramo biti pripravljeni na popotovanje skozi posredništva, ki niso ravno bleščeča in včasih je v njih celo več sence kakor luči; in vendar, podobno kot pri vitražih kake katedrale, nas ravno skozi ta posredništva doseže svetloba, ki se na trenutke javlja v prečudovitih odtenkih. Petrova senca se lahko zdi zgolj to: Petrova senca; in vendar je tam On, ki živi in deluje.

Jezusov plašč in Petrova senca sta Cerkev sama, ki izžareva moč in svetlobo. Cerkev je »nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu«.^[3] Zato pot naše svetosti vodi skozi željo, da bi bili tesno združeni z Jezusom Kristusom v njegovi Cerkvi, saj je naša moč v Njem, v njegovi osebi »v zakramentu«. Sveti Leon Veliki je dejal: »Kar je bilo na našem Zveličarju vidnega, je prešlo v zakramente.«^[4] Podobno je tudi sveti Jožefmarija v zakramentih videl »kakor stopinje njegovih korakov, da bi mi hodili po njih in bi mogli priti v nebesa«.^[5] Izziv je torej v tem, kako odkriti moč in rodovitnost, ki se skrivata pod navidezno preprostostjo teh besed in kretenj, teh obrazov in sestavin, te sence, po katerih nam Gospod danes želi priti naproti.

Ena od značilnosti, ki nam jo razodeva Gospodovo življenje, je, da v naše življenje vstopa s pomočjo osebnega odnosa. Jezus se dotakne gobavca, pogleda tiste, ki jih pokliče, polaga roke na otročiče in se povabi v Zahejevo hišo. To niso zgolj pripetljaji iz preteklosti, kajti Jezus ni spremenil svoje izvorne želje: še naprej se želi osebno srečevati z vsakim človekom. Samo tako, po teh prelepih srečanjih, nas spreobrača, nas privlači k sebi.

Zakramenti tvoje ponižne besede

»Kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo« (1 Jn 1,1). Te avtobiografske besede apostola Janeza na presenetljiv način razkrivajo, kaj je živelo v srcih prvih kristjanov. Naši prvi bratje v veri nam niso hoteli posredovati le nekega razmisleka ali ganljivih zgodb o Jezusu Kristusu, niti navodil, kako naj bi vzpostavili odnos z Bogom. Povedali so nam tisto, kar so sami videli, slišali in otipali; saj so vedeli, da je ravno to, in nič drugega, Gospodova pot, ki nas spreminja v drugega Kristusa.

Gre torej za to, da se resnično srečamo z Jezusom, ampak v »zakramentih tvoje ponižne besede«, kot je dejal sveti Avguštin.^[6] Kakor je Gospod podaril vid od rojstva slepemu, s tem da mu je oči prekril s tako borno stvarjo, kot je blato, tako se tudi mi pustimo ozdraviti v naročju njegove Cerkve. Zato ljubimo spoved, evharistijo, skupno in službeno duhovništvo ter vsakega izmed zakramentalnih darov: ker ljubimo sveto in ponižno človeškost Jezusa Kristusa. Ko te darove prejemamo z vero in upanjem, se vedno bolj istovetimo z Jezusovim čutenjem in nagnjenji (Flp 2,5). Geste, znamenja in besede, ki jih prejemamo, v nas uresničujejo čudež svetosti.

Lahko pa se tudi v nas – tako kot se je zgodilo Sircu Naamanu, ki je mali tok Jordana primerjal z velikimi rekami svoje domovine (prim. 2 Kr 5,10-12) – pojavi želja po vodah, ki bi bile bolj obilne ali izjemne od vodovja zakramentov, ob katerih se napaja naša svetost. Včasih se nam lahko zazdi, da nas zakramenti komajda spremenijo, da je to prepočasna ali preveč rutinska pot. In morda se porodijo sanje o nečem, kar bi segalo dlje, o duhovnem izkustvu z večjim učinkom. Tedaj je lahko pravi trenutek, da poleg preprostosti teh kanalov znova odkrijemo tudi tisto nenehno vabilo, ki se je vtisnilo v spomin ljubljenega učenca, potem ko je ure in ure preživel ob Gospodu: vabilo, da ostanemo v njem.^[7]

Ostati združeni z njegovim plaščem, ostati v radiju sence njegove Cerkve in njegovih zakramentov, pomeni ponovno odkriti vrednost tega, da jih redno prejemamo. Ta vztrajnost bo v nas delovala ne toliko zaradi številnih učinkov, ki bi jih z lahkoto zaznali, temveč predvsem zaradi postopne preobrazbe našega srca. Tako nas bo postopoma navdalo zaupanje, da bo prišlo novo vino; ki pride, če le ostanemo združeni z edino trto in od Učitelja prejemamo edine besede večnega življenja. Ostati v Gospodu po njegovih zakramentih je zelo lep način, da se prepustimo v njegove roke. Vemo, da mu s tem, ko ostajamo v Njem, dopustimo, da še naprej uresničuje svoje delo v nas, na svoj način in v svojem ritmu. In potem »naše notranje življenje nima nobenega drugega spektakla razen tega: Kristus, ki prihaja mimo quasi in occulto.«^[8]

Če se lahko v zakramentih znova dotaknemo plašča njegove človeškosti in se prepustimo senci apostola, smo lahko pozorni tudi na glas, ki do nas prihaja od Cerkve. Od nje prejemamo besede, ki jih potrebujemo za rast v svetosti. Ko jih sprejmemo ter z zaupanjem in ljubeznijo dopustimo, da v nas delujejo, se postopoma spreminjamo v tisto, kar poslušamo.

Zadržimo se za trenutek ob besedah, ki jih slišimo na primer pri zakramentu sprave. Kdor se pogosto spoveduje, bi lahko kdaj imel vtis, da ponavlja eno in isto in da se tudi prejeti nasveti ne spreminjajo kaj dosti. To bi mu lahko vzelo pogum ali celo upanje v rodovitnost tega zakramenta. To je lahko pravi trenutek, da ponovno odkrijemo besede, ki so nam podarjene pri vsaki odvezi: da nam Bog podarja »oproščenje in mir«.^[9] Gospod nas po svoji Cerkvi potrjuje v tem, da nam je odpuščeno. Vabi nas, da živimo v miru, saj naše srce že živi v miru njegovega srca.

Veliko izrazov milosti pa slišimo tudi pri sveti maši, začenši z božjo besedo, ki mora prodreti v nas. »Poslušamo jo z ušesi in nato preide v srce; ne ostane v ušesih, ampak mora iti v srce; iz srca pa preide v roke, v dobra dela. To je pot, ki jo prepotuje božja beseda: od ušes k srcu in k rokam.«^[10] Prav tako nam dobro denejo zlasti besede, ki jih prejmemo pri posvetitvi, ko nam Kristus sam pravi, da se daruje za nas in da želi telesno prebivati v našem življenju. In kar pravi, to tudi stori: pri obhajilu nam pusti, da se ga dotaknemo in ga jemo.

Preobražajoča moč

Iz plašča našega Gospoda in sence apostola Petra izhaja moč, ki lahko ozdravi telo, predvsem pa more spreobrniti srce. Ko nas Kristus doseže v svoji Cerkvi in nam dovoli, da se dotaknemo njegove obleke, je moč, ki izhaja iz njega, njegova lastna svetost. Tako nas polagoma spreminja, da bi on živel v nas in bi se mogli veseliti »širokosti in dolgosti in visočine in globočine« njegovega srca (Ef 3,18).

To razširjenje srca nas vodi k temu, da vzamemo za svojo tisto izkušnjo svetega Pavla: »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1 Kor 9,22). Ko Cerkev resnično postane naš dom, se zavemo, da si dejansko želimo, da bi vsi ljudje v svojem življenju lahko izkusili božjo ljubezen. »Bog nas je poklical […], da bi Jezusa Kristusa spoznale številne glave, ki o Njem ne vedo ničesar, in s tem ko nas je hotel imeti v svojem Delu, nam je dal tudi apostolski način delovanja, ki nas spodbuja k razumevanju, odpuščanju in obzirni ljubezni do vseh duš.«^[11]

Čudovit znak, da je preobražajoča moč Gospodovega srca sprejeta v nas, je to, da začnejo izginjati določene notranje distance ali zapreke do drugih, ki so se nam prej zdele zelo težko premagljive. Človeški nagibi, ki so bili vzrok takšne drže, sedaj nimajo več zadnje besede, in moč božje ljubezni začne mirno prevladovati v nas. Gospod nam razširja srce, da se lahko odpre v bratski ljubezni do vseh ljudi in v vseh smereh. Čutimo se v občestvu z vsemi, tako da nam nič, kar se tiče drugih, ni tuje.

Jezus je svoje prve učence hotel vzgojiti v tem duhu. Ko je izbral dvanajstere, ni želel ustvariti kroga enakih ljudi, temveč prav nasprotno. Zato med njimi, rečeno po človeško, ni manjkalo razlogov za razdeljenost. Bilo je skoraj nekaj provokativnega, ko je k vsakodnevnemu sobivanju povabil ljudi, ki so si bili tako različni po poreklu, politični usmeritvi in položaju v družbi. In vendar se Cerkev vedno znova poraja ravno na tak način: ko zaradi ljubezni do Gospoda in evangelija človeški razlogi za razdeljenost nimajo več zadnje besede. Božja ljubezen zmaguje v našem ravnanju, ko dopustimo, da s pomočjo Cerkve v naši notranjosti želja po občestvu prevlada nad enostavno težnjo po delitvi.

Svetost, ki jo Cerkev vzbudi v naši duši, se zato kaže tudi v močni želji po spravi, odpuščanju in globoki edinosti med vsemi božjimi otroki. Občestvo svetnikov tako ni več zgolj ideal, nekaj, kar prepoznamo kot resnično, vendar se nam zdi nedosegljivo. Izkušamo to, o čemer je pisal naš oče: »Vsak bo lahko med obdobji notranjih bojev ter v času poklicnega dela začutil moč in veselje, da ni sam.«^[12] Ta povezanost z vsemi v Cerkvi tedaj postane navdušujoč klic, na katerega želimo odgovoriti z novimi pristopi, izhajajočimi iz Kristusovega srca: »Da bi se razumeli, da bi si odpuščali, da bi se imeli radi, da bi se vselej zavedali, da ste v božjih rokah, da vas spremlja njegova dobrota […]. Nikoli se ne počutite osamljene, ampak vedno v družbi in vedno trdni: z nogami na tleh in s srcem tam zgoraj, da bi znali slediti temu, kar je dobro.«^[13]

Prinašati upanje

Poleg te nove sposobnosti za ljubezen nam moč, ki prihaja od Gospoda in njegove Cerkve, daje spodbudo, da gledamo na stvarnost skozi novo lečo: skozi upanje. Papež Frančišek je prav zato želel, da bi jubilej odrešenja obhajali v tem duhu.^[14] Jezus še vedno hodi skozi zgodovino in sredi človeštva. Njegov plašč sega dlje, kot zmorejo videti naše oči. Prevzema nas gotovost, da Gospod še vedno deluje, se dotika ljudi in se jim pusti doseči sredi vrveža sveta, ki se glede marsičesa zdi izgubljen. Čeprav vidimo dramo zgodovine z vsem njenim trpljenjem in tragedijami, nam svetost, ki jo Cerkev seje v nas, pomaga, da ne dajemo prostora malodušju ali nostalgiji ob soočenju z nekim na videz postkrščanskim svetom, kakor da bi širitev ali krčenje določenih vplivnih področij predstavljalo vse, kar lahko slavimo kot zmago ali obžalujemo kot poraz.

»Potem ko smo spoznali Jezusa, ne moremo drugače, kot da motrimo zgodovino z upanjem in zaupanjem […]. Zato se ne zapiramo vase in ne objokujemo melanholično neke preteklosti, ki se zdi zlata, temveč vedno gledamo naprej, v prihodnost, ki ni le delo naših rok, ampak predvsem stalna skrb božje previdnosti.«^[15] Svetost, ki se poraja v naročju Cerkve, nas spominja, da Gospod nenehno »vse dela novo« (Raz 21,5). Tam, kjer bi nekateri mogli videti le propadanje, pa mi kljub vsemu zaznavamo kal preobrazbe. V svatbi, kjer zmanjka vina, odkrijemo potrebni pogoj, da prejmemo novo vino, tisto, ki nam ga lahko da le Kristus.

»Najpomembnejši izziv za Cerkev in družbo kot celoto, je dajati upanje vsakemu človeku, zlasti mladim, družinam in tistim, ki trpijo največje materialne ali duhovne stiske.«^[16] Upanje, ki ga Cerkev želi vliti v naša srca, pa je gotovost, da Gospod vedno prihaja na pomoč ljudem; in da je tista zares dokončna stvar v zgodovini resničnost našega odrešenja, ki ostaja navzoča in raste kljub ljuljki med pšenico (Mt 13,24-52).

* * *

Sveti Jožefmarija je vernikom Opus Dei pisal, da se morajo navaditi gledati »najprej in vedno na sveto Cerkev«.^[17] To so besede, ki v resnici veljajo za vse kristjane. Pogled vere vidi v Cerkvi Kristusa samega, ki živi med nami. Prav tistega, ki je hodil med množicami in ki se zdaj približa nam, se nas dotika in nas posvečuje. Pogled vere v njej prepoznava plašč Jezusa Kristusa, ki nam je tako blizu, da bi nam prinašal življenje in svojo neskončno ljubezen. Ta pogled spremlja tudi občutek globokega zaupanja in naklonjenosti, tako da bo vse, kar je njenega, v nas vedno našlo »držo upanja polne sinovske vdanosti«.^[18] Na tak način bomo sprejemali »vsako novico, ki prihaja od Kristusove Neveste«, kot nam je govoril sveti Jožefmarija. Prepričani smo namreč, da od nje ne more priti nič drugega kot dobre stvari in da je vsaka od njih vedno usmerjena k najpomembnejši med vsemi: k naši svetosti.

^[1] »Večkrat na dan se sprašujem: Kako bo, ko se bo vsa lepota, vsa dobrota, vsa neskončna čudovitost Boga izlila v to ubogo glineno posodo, kar sem jaz, kar smo mi vsi?« (sv. Jožefmarija, Zapiski z družinskega srečanja, 22. 10. 1960).

^[2] Msgr. Fernando Ocáriz, Sporočilo, 21. 10. 2023.

^[3] Drugi vatikanski koncil, Lumen gentium, št. 1.

^[4] Sv. Leon Veliki, Sermo 74,2; citirano v: Katekizem Katoliške cerkve, št. 1115.

^[5] Prim. sv. Jožefmarija, Srečanje v Buenos Airesu, Argentina, 15. 6. 1974.

^[6] Sv. Aguštin, Izpovedi, 8, 2, 4.

^[7] V Janezovem evangeliju se ta glagol večkrat pojavi v Jezusovih besedah; prim. Jn 6,56; 8,31; 15,4-10. V prvem pismu tega apostola prav tako odmeva ta poudarek: prim. 1 Jn 2,6.24.27; 3,6.24.

^[8] Sv. Jožefmarija, Božji prijatelji, št. 152.

^[9] Prim. Obred pokore.

^[10] Frančišek, Avdienca, 31. 1. 2018.

^[11] Sv. Jožefmarija, Pismo 4, št. 1.

^[12] Sv. Jožefmarija, Pot, št. 545.

^[13] Sv. Jožefmarija, Dialog z Gospodom, št. 79.

^[14] Prim. Frančišek, Spes non confundit, Bula o napovedi rednega svetega leta 2025.

^[15] Frančišek, Avdienca, 11. 10. 2017.

^[16] Msgr. Fernando Ocáriz, Tudi Opus Dei želi biti »v izhodu«, intervju, 3. 7. 2017.

^[17] Sv. Jožefmarija, Pismo 18, št. 27.

^[18] Msgr. Fernando Ocáriz, Sporočilo, 13. 9. 2023.