“Jezus je ostal v evharistiji iz ljubezni”
Pogostost, s katero obiskujemo Gospoda je odvisna od dveh dejavnikov: od vere in od srca; videti resnico in jo ljubiti. (Brazda, 818)
“Ljubiti moramo sveto mašo”
Bojuj se, da bi sveta oltarna daritev postala središče in korenina tvojega notranjega življenja, tako da se bo ves dan spremenil v dejanje bogočastja — v nadaljevanje maše, katere si se udeležil, in v pripravo na naslednjo —, ki bo prekipevalo v molitvenih vzklikih, v obiskih Najsvetejšega, v izročanju tvojega poklicnega dela in družinskega življenja … (Kovačnica, 69)
“Dva tisoč let Gospodovega čakanja”
Jezus je ostal v sveti hostiji zaradi nas! Da bi nam stal ob strani, da bi nas podpiral, da bi nas vodil. — Ljubezen pa se poplača edino z ljubeznijo. — Kako bi mogli opustiti zatekanje k tabernaklju, vsakodnevno, četudi le za nekaj minut, da Mu prinesemo svoj pozdrav ter svojo ljubezen kot otroci in bratje? (Brazda, 686)
“Naučimo se biti z Bogom pri maši”
Jezusova ponižnost: v Betlehemu, v Nazaretu, na Kalvariji ... — Še večje ponižanje in izničenje v presveti hostiji: večje kot v hlevu, v Nazaretu, na križu. Zato sem tako dolžan ljubiti mašo! (“Najino” mašo, Jezus ...) (Pot, 533)
“Največji božji dar ljudem”
Ko ga prejmeš, mu reci: Gospod, upam vate; častim te, ljubim te, pomnôži mi vero. Bodi opora moji šibkosti, Ti, ki si ostal v evharistiji, nebogljen, da bi pomagal slabotnosti ustvarjenin. (Kovačnica, 832)
“Maša je delo Trojice, ne človeka”
Ali ni čudno, da mnogi kristjani, ki so umirjeni, celo slovesni v družabnem življenju (kjer se jim ne mudi), v svojem malo razgibanem poklicnem življenju, pri mizi, pri počitku (kjer se jim tudi ne mudi), nenadoma začutijo, da se jim zelo mudi in pritiskajo tudi na duhovnika v želji po skrajšanju, po pospešitvi časa, ki je posvečen oltarni daritvi? (Pot, 530)
“Bodi evharistična duša!”
Bodi evharistična duša! — Če je središče tvojih misli in tvojih upov v tabernaklju, sin moj, kako obilni bodo sadovi svetosti in apostolata! (Kovačnica, 835)
“Tam je, s svojim mesom in s svojo krvjo”
“To je moje Telo …” in Jezus se je žrtvoval, skrit pod podobo kruha. Zdaj je tam, s svojim mesom in s svojo krvjo, s svojo dušo in s svojo božanskostjo; enako kot tistega dne, ko je Tomaž položil prst v njegove veličastne rane. Kljub temu pa greš tolikokrat mimo, ne da bi nakazal vsaj kratek pozdrav preprosto iz vljudnosti, kot storiš kateremukoli poznanemu človeku, ki ga srečaš na poti. — Mnogo manj vere imaš kot Tomaž! (Brazda, 684)
“Bog ni oddaljeno bitje”
Pomisli na to, kar je najlepše in največje na zemlji ... na to, kar ugaja razumu in drugim sposobnostim ... na to, kar ponuja razvedrilo telesu in čutom.
“Postal je hrana, postal je kruh”
Največji norec vseh časov je On. Je mogoča še večja norost kot to, da se kdo izroči tako kot On in da se izroči takšnim ljudem? Bilo bi že dovolj noro, če bi sklenil postati nebogljeno Dete; toda potem bi se celo mnogi zlobneži raznežili in si ne bi drznili z njim grdo ravnati. To se mu je zdelo premalo: hotel se je še bolj izničiti in se še bolj razdati. In je postal hrana, postal je kruh. — Božji Norec! Kako ljudje ravnajo s tabo? … Kako ravnam s tabo jaz sam? (Kovačnica, 824)