“Ne želi si, da bi bil odrasel”
Ne želi si, da bi bil odrasel. — Otrok, bodi vedno otrok, čeprav si že starec. — Ko se otrok spotakne in pade, se nihče ne čudi ... in njegov oče ga hitro pobere. Ko je ta, ki se spotakne in pade, starejši, se mu najprej vsi posmehujejo. — Včasih začetni posmeh zamenja usmiljenje. — Toda starejši se morajo vedno pobrati sami. …
“Bodite zelo otroški!”
Svetujem ti, da se kdaj poskusiš vrniti … na začetek svoje “prve spreobrnitve”, kar je podobno kot postati kakor otrok, če že ni ravno isto: v duhovnem življenju se je treba prepustiti s popolnim zaupanjem, brez strahu in zvijače; treba je popolnoma jasno govoriti o tem, kar nosimo v svojih mislih in v svoji duši. (Brazda, 145)
“Bodite otroci, ki si želijo božje besede”
Naša volja, z milostjo, je pred Bogom vsemogočna. — Če spričo neštetih žalitev proti Gospodu z odločno voljo rečemo Jezusu, naprimer, ko se vozimo s tramvajem: “Bog moj, hotel bi tolikokrat obuditi ljubezen in zadoščevanje, kolikor je med vožnjo obratov na kolesu tega vozila,” potem smo Jezusa v tistem trenutku zares ljubili in mu zadostili, kakor smo si tudi želeli. …
“Ti si božji otrok”
Pri krstu postanemo »fideles« — verniki. To besedo, kakor tisto drugo »sancti« — sveti, so uporabljali Jezusovi prvi učenci, ko so omenjali drug drugega, in še danes je v rabi: govorimo o “vernikih” Cerkve. — Premisli o tem! (Kovačnica, 622)
“Če boste otroci, ne boste imeli skrbi”
Če boste otroci, ne boste imeli skrbi: otroci takoj pozabijo na neprijetnosti in se vrnejo k svojim vsakodnevnim igram. — Zato vam ne bo treba biti v skrbeh, ko se izročite Bogu, saj boste počivali v Očetu. (Pot, 864)
“Ti se lahko imenuješ božji otrok”
Veliko se zahvaljuj Jezusu, kajti po Njem, z Njim in v Njem se ti lahko imenuješ božji otrok. (Kovačnica, 265)
“Naglo se zateci k spovedi”
Če kdaj padeš, otrok, se naglo zateci k spovedi in k duhovnemu vodstvu. Pokaži rano! Naj te globoko ozdravijo, naj ti odstranijo vsako možnost okužbe, četudi bi te bolelo kot pri kirurški operaciji. (Kovačnica, 192)
“Bog je vedno z nami”
Treba je biti prepričan, da je Bog vedno z nami. — Živimo, kakor da je Gospod nekje daleč, tam, kjer svetijo zvezde, pozabljamo pa, da je tudi vedno z nami. In je kot ljubeč Oče — vsakega izmed nas ima raje kot vse matere tega sveta svoje otroke —, ki nam pomaga, nas navdihuje, blagoslavlja ... in nam odpušča …
“Se ti in jaz obnašava kot božja otroka?”
Božji otrok se ne boji ne življenja ne smrti, kajti temelj njegovega duhovnega življenja je čut za božje otroštvo: Bog je moj Oče, pomisli, in Izvor vsega dobrega, on je vsa Dobrota. — Toda, ali se ti in jaz zares obnašava kot božja otroka? (Kovačnica, 987)
“Moj Oče nebeški, pomagaj mi”
Tebi, ki te prevzema malodušje, ponavljam tolažilne besede: Temu, ki stori, kar more, Bog ne odreče svoje milosti. Naš Gospod je Oče in če mu otrok v umirjenosti svojega srca reče: Moj Oče nebeški, tukaj sem, pomagaj mi … Če se zateče k Božji Materi, ki je naša Mati, gre naprej. Toda Bog je zahteven. Pričakuje resnične ljubezni; noče izdajalcev. Treba je biti zvest temu nadnaravnemu boju, kar pomeni biti srečen na zemlji s pomočjo daritve. (Križev pot, 10. postaja, 3)