… Tvoja grenka vsakodnevna izkušnja je polna spotikanj in padcev. Kaj bi bilo s teboj, če ne bi bil vse manjši?

Ne želi si, da bi bil odrasel. — Otrok, in kadar padeš, naj te dvigne roka tvojega Očeta-Boga. (Pot, 870)

Pobožnost, ki se rodi iz božjega otroštva, je globoka drža duše, ki sčasoma preoblikuje celo življenje: prisotna je v vseh mislih, v vseh željah, v vsakem notranjem vzgibu. Ali niste opazili, kako otroci v družinah posnemajo svoje starše, ne da bi to opazili? Ponavljajo njihove kretnje, njihove navade, podobni so v načinu obnašanja.

Enako se zgodi tudi pri vedenju dobrega božjega otroka. Tudi tu pridemo — ne da bi vedeli kako niti po kakšni poti — do tega čudovitega pobožanstvenja, ki nam pomaga usmerjati dogodke z nadnaravnim pogledom vere. Tako vse ljudi ljubimo, kakor jih ljubi naš nebeški Oče, ter — to šteje največ — dobimo nov zagon v našem vsakdanjem prizadevanju, da bi se približali Gospodu. Vztrajam: naša beda ni pomembna, kajti tu so ljubeče roke našega Očeta Boga, ki nas dvigujejo. (Božji prijatelji, 146)