… Takšne “neumnosti” še vedno sodijo k duhovnemu otroštvu. To je neskončni dialog med nedolžnim otrokom in Očetom, ki je navdušen nad svojim otrokom:
— Povej mi, kako zelo me imaš rad! — In malček zlogujoče odgovarja: To-li-ko mi-li-jo-nov. (Pot, 897)
V notranjem življenju je dobro za vse nas, da smo quasi modo geniti infantes, kakor ti malčki, za katere je videti, da so narejeni iz gume, ki uživajo kljub buškam, kajti takoj se postavijo na noge in nadaljujejo s tekanjem sem in tja. Prav tako pa jim ne manjka – kadar je to potrebno – tolažbe njihovih staršev.
Če poskušamo ravnati kakor oni, se spotiki in neuspehi, ki so tako ali tako neizogibni, v notranjem življenju ne bodo nikoli sprevrgli v zagrenjenost. Naš odziv bo morda bolečina, toda brez malodušja in z nasmehom, ki kakor čista voda izvira iz veselja nad tem, da smo otroci tiste Ljubezni, tiste veličine, tiste neskončne modrosti, tistega usmiljenja, ki je naš Oče. V letih mojega služenja Gospodu sem se naučil biti majhen božji otrok. Enako prosim tudi vas: bodite quasi modo geniti infantes, otroci, ki si želijo božje besede, božjega kruha, božjega živeža, božje moči, zato da bi v prihodnje ravnali kot krščanski ljudje. (Božji prijatelji, 146)