Svetost Kristusove neveste je bila vedno razvidna — in je tudi danes —, iz množičnosti dobrih pastirjev. Vendar nas krščanska vera, ko nas uči preprostosti, ne zavaja v naivnost. Najemniki lahko molčijo, lahko pa tudi govorijo besede, ki niso Kristusove. Zato, če Gospod dovoli, da se znajdemo v temi, tudi glede malih stvari, če čutimo, da naša vera ni trdna, se približajmo dobremu pastirju, ki vstopi skozi vrata, ker je to njegova pravica; k tistemu, ki da svoje življenje za druge in hoče biti v besedi in dejanju zaljubljena duša, morda tudi grešnik, ki pa vedno zaupa v Kristusovo odpuščanje in usmiljenje.

Če vam vest očita kako napako — pa čeprav se vam ne zdi huda —, če dvomite, pojdite k zakramentu sprave. Pojdite k svojemu spovedniku, ki zna od vas zahtevati močno vero, nežno dušo, pravo krščansko utrjenost. Cerkev daje popolno svobodo za spoved pri katerem koli duhovniku, ki ima za to veljavno dovoljenje; vendar bo kristjan z jasnim življenjem pristopil — povsem svobodno! —, k tistemu, ki ga pozna kot dobrega pastirja, ki mu bo lahko pomagal dvigniti pogled in spet zagledati v višavah Gospodovo zvezdo. (Jezus prihaja mimo, 34)