Stalnost, ki je nič ne omaje. — To potrebuješ. Gospoda prosi zanjo in naredi vse, kar je v tvoji moči, da jo boš tudi dobil: je velika pomoč, da ne boš zašel s plodne poti, na katero si stopil. (Pot, 990)
Ne moreš “se dvigniti”. — Nič čudnega: tisti padec! ...
Vztrajaj, pa se boš tudi “dvignil”. — Spomni se tega, kar pravi nek duhovni pisec: tvoja uboga duša je ptica, katere krila so še vedno zlepljena z blatom.
Potrebno je nebeško sonce ter drobna in neprestana osebna prizadevanja, da bi lahko izkoreninil ta svoja nagnjenja, to domišljijo, to potrtost: lepljivo blato na tvojih krilih.
In potem boš svoboden. — Če vztrajaš, se boš “dvignil”. (Pot, 991)
Zahvali se Bogu, ki ti je pomagal in veseli se v svoji zmagi. — Kako globoko radost občuti tvoja duša, potem ko se je odzvala! (Pot, 992)