Žalosten je ekumenizem na ustnicah katoličanov, ki grdo ravnajo z drugimi katoličani! (Brazda, 643)

Nekoč sem svetemu očetu Janezu XXIII., spodbujen zaradi njegovega očetovskega in ljubeznivega odnosa, dejal: "Sveti oče, v našem Delu so vedno vsi ljudje, katoličani ali ne, našli prijazen kraj: nisem se naučil ekumenizma od Vaše Svetosti." Ganjen se je nasmejal, saj je vedel, da je Sveti sedež že leta 1950 pooblastil Opus Dei, da kot sodelavce sprejema nekatoličane in celo nekristjane.

Dejansko je veliko naših ločenih bratov — med njimi so tudi pastirji in celo škofje njihovih veroizpovedi —, ki čutijo privlačnost duha Opus Dei in sodelujejo pri našem apostolatu. In ko stiki postajajo tesnejši, je vedno več izrazov simpatije in prisrčnega razumevanja, ki ga omogoča dejstvo, da člani Opus Dei svojo duhovnost osredotočajo na preprost sklep, da bi kot kristjani odgovorno živeli svoje krstne zaveze in zahteve. Želja po tem, da bi iskali krščansko popolnost in opravljali apostolat, si prizadevali za posvečevanje svojega poklicnega dela; da bi živeli potopljeni v sekularno stvarnost, pri čemer spoštujejo njeno avtonomijo in z njo ravnajo v duhu in ljubezni kontemplativnih duš; prednost, ki jo pri organizaciji naših dejavnosti namenjamo vsaki osebi, delovanju Svetega Duha v dušah, spoštovanju dostojanstva in svobode, ki izhajata iz kristjanovega božjega otroštva. (Pogovori z msgr. Escrivájem, 22)