Veliki ponedeljek: “Jezusovo življenje se dovršuje”

Naši grehi so bili vzrok trpljenja, tistega mučenja, ki je skazilo ljubeznivo podobo Jezusa, ki je bil perfectus Deus, perfectus homo. In tudi zdaj so naši padci tisto, kar nam preprečuje zreti Gospoda in nam njegovo obličje kaže v zastrti, popačeni obliki. Kadar je naš pogled nejasen, kadar se oči zameglijo, moramo iti k luči. In Kristus je rekel: Ego sum lux mundi! Jaz sem luč sveta. In dodal: Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja. (Križev pot, 6. postaja, 1)

Teden, ki ga krščansko ljudstvo po izročilu imenuje veliki teden, nam znova ponuja priložnost, da premislimo — podoživimo —, trenutke, v katerih se dovršuje Jezusovo življenje. Vse, na kar nas te dni spominjajo različne pobožnosti, nas usmerja k vstajenju, ki je temelj naše vere, kot piše sveti Pavel. Vendar ne prehodimo prehitro te poti; ne pahnimo v pozabo nečesa zelo preprostega, kar včasih prezremo: ne bomo mogli biti deležni Gospodovega vstajenja, če se ne združimo z njegovim trpljenjem in smrtjo. Če hočemo spremljati Kristusa v njegovi slavi, ob koncu velikega tedna, moramo najprej prodreti v njegovo daritev in se čutiti eno z Njim, ki je umrl na Kalvariji. (…)

Premišljujmo v Gospodu, ki je iz ljubezni do nas ranjen od nog do glave. Z besedami starodavnega pisca, ki se precej približajo resničnosti, čeprav ne zajamejo vsega, bi lahko dejali: Jezusovo telo je na oltarni sliki upodobljena bolečina. Ob pogledu na Jezusa, spremenjenega v negibno telo, podobno cunji, snetega s križa in položenega v Materino naročje, ob pogledu na tega raztrganega Jezusa, bi lahko zaključili, da je ta prizor najjasnejši dokaz za poraz. Kje so množice, ki so mu sledile, in kraljestvo, katerega prihod je oznanjal? Kljub vsemu to ni poraz, ampak zmaga: sedaj je bliže trenutku vstajenja kot kdajkoli prej, razodetja slave, ki jo je osvojil s svojo pokorščino. (Jezus prihaja mimo, 95)

Prejemanje besedil po elektronski pošti

email