… Poleg ljubezni pa nas mora spodbujati “potreba”, da bi postali podobni Jezusu Kristusu ne le v notranjosti, temveč tudi navzven, tako da se po obsežni prostornosti krščanskega oltarja gibljemo v ritmu in harmoniji pokorne svetosti, ki se istoveti z voljo Kristusove Neveste, se pravi z voljo Kristusa samega. (Kovačnica, 833)

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Ta vrstica sv. Janeza najavlja bralcu njegovega evangelija, da se bo takrat zgodilo nekaj zelo pomembnega. To je prisrčen uvod, vzporeden onemu, ki ga zapiše sv. Luka: Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel.

Začnimo s prošnjo k Svetemu Duhu, da nas pripravi za razumevanje vsakega izraza, vsake Jezusove kretnje, ker hočemo živeti nadnaravno življenje, ker je Gospod izrazil svojo voljo, da se nam bo dal kot dušna hrana in ker priznamo, da ima edino On besede večnega življenja.

Vera nas navdihuje, da s Simonom Petrom vzkliknemo: Mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. In ta vera, zlita z našo pobožnostjo, nas v onih transcendentnih trenutkih nagovori, da posnemamo sv. Janeza, se drzno približamo Jezusu in položimo glavo na prsi Učenika, ki je goreče ljubil svoje — to smo pravkar slišali —, jih ljubil do konca.

Vse možne besede so ničeve, če skušajo razložiti, pa čeprav površno, skrivnost velikega četrtka. Vendar si ni težko predstavljati, vsaj približno, čutenja Jezusovega Srca tistega zadnjega večera v družbi njegovih, pred daritvijo na Kalvariji. (Jezus prihaja mimo, 83)