Cvetna nedelja: “Blagoslovljen bodi Kralj!”

Z deli služenja lahko Gospodu pripravimo večje zmagoslavje kot je bil njegov vstop v Jeruzalem … Kajti ne bodo se ponovili prizori z Judom Iškarijotom, niti prizor na vrtu Getsemani, niti tista črna noč … Dosegli bomo, da svet zažari v plamenih ognja, ki ga je prinesel na zemljo …! In luč Resnice — naš Jezus — bo dajal luč človeškemu razumu v dnevu brez konca. (Kovačnica, 947)

Danes beremo naslednje besede, polne globokega veselja: Hebrejski otroci so šli z oljčnimi vejami Gospodu naproti in mu vzklikali: Hozana na višavah! (Spev med razdeljevanjem oljčnih vej)

Vzklikanje Jezusu Kristusu se prepleta v naši duši s tistimi pozdravnimi vzkliki ob njegovem rojstvu v Betlehemu. Ko je šel naprej, piše sv. Luka, so razgrinjali svoje plašče na pot. Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah! (…)

Na cvetno nedeljo, ko naš Gospod začenja odločilni teden za naše odrešenje, pustimo ob strani površinske misli in se osredotočimo na to, kar je res važno. Poglejte, prizadevati si moramo, da pridemo v nebesa. Sicer je vse zaman. Če naj bi prišli v nebesa, je neobhodno potrebna zvestoba Kristusovemu nauku; da bi bili zvesti, je neobhodno potrebno trdovratno vztrajati v boju proti zaprekam, ki nam zapirajo pot do naše večne sreče. (…)

Kristjan lahko živi v gotovosti, da ga bo Bog držal za desnico, če se bo le hotel bojevati, kot beremo pri današnji praznični maši. Jezus, ki stopa v Jeruzalem, ko sedi na ubogem osličku, Kralj miru, je rekel: nebeško kraljestvo si s silo utira pot in močni ga osvajajo. Ta moč se ne kaže v nasilju proti drugim: je trdnost, s katero se bojujemo proti lastnim šibkostim in bedam; je pogum, da ne zakrijemo osebnih nezvestob; je drznost, da izpovemo svojo vero tudi v okolju, ki nam je nasprotujoče. (Jezus prihaja mimo, 73-82)