Opus Dei

Besede, ki jih je sveti Jožefmarija uporabljal na začetku in koncu premišljevalne molitve, lahko služijo tudi nam kot vodilo pri naši meditaciji.

Gotovost, da smo vedno z Bogom, je živi vir upanja, iz katerega nenehno pritekajo novi studenci veselja in miru, ki dajejo rodovitnost našemu življenju in življenju ljudi okoli nas.

Bog blagoslavlja normalnost družinskega življenja in želi prebivati v njem. Sprehod skozi Tobijevo knjigo nam lahko pomaga to ponovno odkriti.

Poslanstvo staršev ni omejeno na sprejemanje otrok, ki jim jih Bog pošlje; nadaljuje se skozi vse življenje in njegovo obzorje so nebesa.

Smo, kar smo, ne več ne manj, in takšni smo primerni za to, da hodimo za Gospodom in mu služimo v Cerkvi. Ta sestavek govori o tem, kako Bog kliče vsakega človeka.

Poklicanost v Opus Dei je kakor povabilo k izvajanju neke partiture, je kakor igrati božjo glasbo, ki obsega toliko variacij, kot je ljudi na svetu.

»To pot lahko prehodimo le v ljubezni. Ljubiti pomeni imeti veliko srce, občutiti skrbi svojih bližnjih, znati odpustiti in razumeti, s Kristusom se darovati za duše vseh« (sv. Jožefmarija).

Sv. Jožefmarija »odkrije« Svetega Duha s pomočjo preprostega nasveta, ki lahko razsvetli tudi naše duhovno življenje.

Ko človek vstopi v Kristusove rane, se pusti dotakniti božji ljubezni in se dotakne Boga v trpečih.

Sv. Jožefmarija je vedel, da ga vedno spremlja Jezus, véliki Prijatelj, ki razume naše skrbi in bojazni, kajti On »je tudi človek«.