Opus Dei

Bog govori po tiho, vendar neprestano: v Svetem pismu, zlasti v evangelijih, pa tudi v naši notranjosti.

Ko se učimo moliti, nam pri tem lahko pomagajo ljudje, ki so to počeli v svojem življenju: svetniki, in na poseben način sveta Marija.

Dobri razbojnik je osvojil Gospodovo srce in si odprl pot v nebesa. Takšna je molitev: beseda, ki Jezusu ukrade srce in nam daje, da od tega trenutka dalje živimo skupaj z njim.

O nekaterih mislih svetega Jožefmarija, ki nam lahko pomagajo k tesnejši zedinjenosti z Bogom in Cerkvijo pri liturgičnih dejanjih.

Ko se v srcu pojavi nemir, povezan z možnostjo odločitve za neko pot, je naravno, da oklevamo in občutimo strah: Bog nas išče in mi si kljub svoji krhkosti želimo živeti z njim in zanj.

Sv. Jožefmarija je že od otroštva molil k Mariji. Ko je odrasel, pa je odkril nekaj več: znašel se je v naročju Matere, ki nam je tako blizu kakor so blizu nebesa.

Skrivnost nerazdeljenega srca: kdor živi v celibatu, se odpove neki ljubezni na zemlji, da bi z lučjo božje Ljubezni napolnil ves svet.

Zgodb o poklicanosti je toliko, kot je ljudi. V tem članku so predstavljeni nekateri ključni mejniki na poti do spoznanja o lastnem poklicu.

Jezik molitve je skrivnosten: ne moremo ga nadzorovati, lahko pa korak za korakom zaznavamo, da spreminja naše srce.

Odnos z Bogom v naši molitvi je tesno povezan z vsemi našimi dejanji v vsakdanjem življenju. To je pokazal Jezus pri svojem oznanjevanju in na to je stalno spominjal tudi sv. Jožefmarija.