Opus Dei

Zaupanje odstira nove potenciale, ki se skrivajo v vsakem človeku. Daje nam zmožnost, da rastemo na naraven, harmoničen način. Tako postajamo zmožni nečesa večjega.

Stopiti na pot kontemplacije pomeni pustiti Svetemu Duhu, da bi po njegovem delovanju v nas odsevalo Kristusovo obličje v vseh situacijah našega življenja.

Če smo odprti za božji glas, se naše srce razširi; potem smo lahko, tako kot Jezus, v tem, kar je našega Očeta.

Živeti s čutom poslanstva pomeni zavedati se, da nas Gospod pošilja, naj ponesemo njegovo ljubezen ljudem v naši bližini. To v vsakem trenutku vključuje odločanje – ob spodbudi Svetega Duha –, kaj storiti v smeri tega poslanstva, ki daje vsebino in cilj našemu bivanju na zemlji.

Za apostolat značilen dinamizem je ljubezen, ki je božji dar: »V božjem otroku sta prijateljstvo in ljubezen eno: božja luč, ki daje toplino« (Kovačnica, št. 565). Cerkev raste zaradi ljubezni svojih vernikov, in šele potem prideta struktura in organizacija, ki sta v službi te ljubezni in njen sad.

Kreposti dajejo sijaj naši osebnosti in nam omogočajo prožnost, da lahko odkrivamo dobro v različnih vsakodnevnih situacijah.

V tem članku bomo odkrili nekatere z delom povezane kreposti, skrite v neki prispodobi, ki jo je uporabil Jezus, v liku žene, ki peče kruh za veliko ljudi. Izziv je v tem, da svoja vsakodnevna opravila spremenimo v ljubezen do ljudi okoli nas.

Pustimo, da se nas dotakne božja ljubezen, Kristusov pogled. Upanje nam odstira nov svet, ker temelji na tem, kar hoče v nas uresničiti Bog.

Zavedanje, da nas Bog gleda, in zmožnost živeti v sedanjosti – dve drži, s pomočjo katerih postane naše življenje bolj preprosto.

Ko naša svoboda odkrije svoje središče v božji ljubezni, ima vse, kar je potrebno, da nas spremeni v edinstvene in srečne ljudi, ki ne bi zamenjali z nikomer.