Z neizmerno obzirnostjo, a globoko pretresena, snameta Jožef iz Arimateje in Nikodem Gospoda s križa in ga položita v naročje njegove matere. Sveta Marija boža svojega Sina z nežnostjo, ki spominja na tisti davni večer v Betlehemu. Zatisne mu oči, ga poljubi na čelo. Joka, veruje, upa … In s tem, ko gre skozi to težko preizkušnjo, ohranja pokonci Cerkev, ki je takrat še neznatna: »ljudstvo, ki bo rojeno« (Ps 22,32), ki že prihaja na svet.

Velikonočno jutro bo razpršilo vso temo. Brez vstajenja bi se ne le Jezusovo trpljenje in smrt, ampak tudi vsaka bridkost in bolečina v človeški zgodovini sprevrgla v kruto šalo. Toda Jezusova zmaga nad smrtjo je koordinate življenja za vedno spremenila. Od takrat je mogoče trpeti in se iz ljubezni darovati z gotovostjo Jezusa Kristusa: »dam svoje življenje, da ga spet prejmem« (Jn 10,17); »spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo« (Jn 16,22). To veselje v trenutku, ko človek sprejme in izbere križ v majhnih in velikih stvareh, je posebna milost vstalega Jezusa.^[1]

Vir življenja

Sveti Pavel pojasnjuje, da Jezusova smrt križa »starega človeka« (Rim 6,6; Ef 4,22). To je smrt, ki ima smisel le z zornega kota življenja, ki ga bo prinesla: življenja milosti, življenja Duha, »novega človeka« (Ef 4,24). Podobno tudi krščanska daritev in mrtvičenje nimata smisla sama po sebi, kot da bi bila odpoved lastnemu življenju brez nadaljnjega nekaj dobrega. Mrtvičenje ima smisel v tolikšni meri, kolikor je oživljajoče, kolikor je vir novega življenja. Kristjan v samem sebi prepoznava področja, ki mu jemljejo življenje, ki ga odtujujejo, ki v njem samem in v njegovi okolici povzročajo razdeljenost …, ker so ta področja še vedno pod oblastjo greha: bolestne, sprevržene ali ranjene težnje, ki morajo biti odrešene, oživljene po Kristusu. Zato sveti Pavel opozarja: »Če živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli« (Rim 8,13).

Pomembno je, da dobro razumemo, kaj apostol na tem mestu pravi: nasproti klica, naj živimo po Duhu z veliko začetnico, se nahaja skušnjava, da bi živeli po mesu, se pravi, da bi sledili vsemu, kar se v nas – v duši in telesu – upira Bogu.^[2] Zato življenje »po mesu« morda ne pomeni toliko nekakšnega življenja divjega telesa, ki tepta nedolžno dušo, ampak predvsem življenje plehke duše, ki kvari in maliči celotno osebo v njeni enotnosti telesa in duha.^[3] Kot pravi Jezus, zlo prihaja iz notranjosti: »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi […]. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka« (Mr 7,20-23).

Tako je jasno, da se za kristjane vrednost žrtve ne nahaja v trpljenju samem po sebi ali v asketskem podrejanju telesa, temveč v želji, da bi srce osvobodili vsega, kar ga veže; v hrepenenju po neobremenjenem, svetlejšem, celovitejšem življenju: življenju, ki izžareva preprostost in veselje. Kristjan ne išče trpljenja zaradi trpljenja; ni mazohist. Vendar pa v sebi in v drugih pogosto odkriva nizke plasti sebičnosti, čutnosti, pohlepa. Osvoboditi se in pomagati drugim, da se osvobodijo vsega tega, zlasti če je že globoko zakoreninjeno, ni mogoče brez odpovedi. Da, odpreti srce je lahko boleče, tako kot se zgodi, ko se v delu telesa, ki je otrpel od mraza, ponovno vzpostavi krvni obtok: zna biti silno težko, vendar je nujno potrebno.

»Takrat se bodo postili«

»Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili« (Mt 9,15). Te nekoliko skrivnostne Jezusove besede napovedujejo pomembne podrobnosti o načinu življenja njegovih učencev. Po eni strani je prišel na svet, da bi ostal z nami, in prišel je, da bi prinesel veselje, življenje »v obilju« (Jn 10,10): ne samo, da ga ne moti, če uživamo življenje, ampak se veseli, ko nas vidi zdrave in srečne.^[4] Po drugi strani pa bo do konca človeške zgodovine čutiti odsotnost Boga tam, kjer ljudje raje izberejo temo svoje sebičnosti kot luč njegove ljubezni (prim. Jn 3,19-21). Ta kraj pa je vedno, že na samem začetku, srce vsakega posameznika. V našem srcu, v naših odnosih, v naših domovih je treba narediti prostor za Boga, ker naš jaz teži k temu, da bi zavzel vse. Kjer pa vlada jaz, tam ni miru in veselja.

Post je ena od oblik, ki je od vsega začetka prisotna v boju kristjanov za to, da bi v svojem življenju napravili prostor za Boga, saj se je tudi Gospod sam postil (prim. Mt 4,2) in nas spodbujal, naj to počnemo in pri tem ohranjamo veder obraz (prim. Mt 6,16-18). Post je v tem, da se na zelo konkreten, zelo otipljiv način odpovemo svoji težnji po gospodovanju in razpolaganju s stvarmi. S to prakso, ki se dotika nečesa tako temeljnega, kot je prehranjevanje zaradi preživetja, se gibljemo »od skušnjave, da bi pogoltnili vse in zadostili svojemu pohlepu, v smeri zmožnosti trpeti iz ljubezni, ki more zapolniti praznino našega srca«.^[5] Sveti Jožefmarija je dejal, da je post »Bogu zelo ljuba pokora«, nato pa še dodal, da smo »iz različnih razlogov v tem precej popustili«.^[6] Če bi se namreč strogo omejili na minimalne zahteve na tem področju, bi se na koncu najbrž postili zelo malo. Zato Cerkev, kot dobra mati, pušča veliko prostora za velikodušnost in duhovno rast vsakega posameznika, pri tem pa upošteva tudi zdravje telesa.

Logika posta, ki jo zaznamuje želja, da bi Bog rasel, jaz – s svojo sebičnostjo in željo po prevladi – pa se manjšal (prim. Jn 3,30), nam pomaga razumeti smisel številnih drugih prostovoljnih odpovedi: žrtve, ki sicer na videz življenje omejujejo, v resnici pa ga razširjajo in osvobajajo. Ko se prostovoljno odpovemo nekaterim dobrim stvarem, v svoje srce vtisnemo prepričanje, da »zadostuje, da imaš Boga«.^[7] Tako se zaščitimo pred malikovanjem, ki »ne daje poti, ampak mnoštvo stezá, ki sestavljajo labirint«.^[8] Kdor se ne zna ničemur odreči, postane naposled podvržen vsemu, prisiljen »poslušati glas mnogih malikov, ki mu kličejo: Predaj se meni!«^[9] Če pa si to upamo storiti, »se osvobodimo mnogih sužnosti in lahko v notranjosti srca okušamo vso božjo ljubezen«.^[10]

V tem pogledu obstaja veliko možnih oblik »posta« ali odrekanja. Če se zanje odločimo iz srca in ne iz hladnega občutka dolžnosti, nas lahko prav vse naredijo svobodnejše, »svobodne za ljubezen«.^[11] Prekinitveni digitalni post, na primer, ko v nekaterih trenutkih dneva odložimo telefon, nam omogoča, da izboljšamo medosebne odnose in imamo bolj pristne pogovore, varne pred motnjami, ki nas zastrupljajo. Odpoved temu, da bi z nekaj prstnimi gibi takoj dostopali do vsega – do informacij, izdelkov, izkušenj –, nas osvobaja težnje po posedovanju in konzumiranju, ki nas na koncu pusti prazne. Odrekanje neki storitvi ali občasna izbira nečesa manj udobnega ali prijetnega nam pomaga uživati v preprostih rečeh in nas krepi za spoprijemanje s težavami, do katerih prihaja v življenju vsakega človeka. Če se izogibamo temu, da bi bila naša pozornost med delovnim časom razpršena, bomo mogli to delo spreminjati v resnično služenje in se veseliti rezultatov. Odpoved kaki prostočasni dejavnosti, da bi poskrbeli za bolnika ali nekoga, ki potrebuje pomoč, nam razširi srce in preprečuje, da bi otopelo; na ta način se učimo celo sobivati z lastno nepopolnostjo in krhkostjo.

K tej logiki svobodnega srca – svobode božjih otrok (prim. Rim 8,21) – spadajo tudi različne navade mrtvičenja telesa in čutov, ki so med kristjani skozi zgodovino prevzemale različne oblike. Tako kot post tudi te prakse izhajajo iz prepričanja, da je treba moliti tudi s telesom in da je za ponovno integracijo različnih področij naše osebnosti neizogibno potreben nek boj. Ko je torej kristjan bolj zahteven do svojega telesa ali čutov, tega ne počne zato, ker bi v njih videl kaj slabega ali sumljivega, ampak zato, ker zaznava nagnjenost svojega srca, da se razprši v tisoč smeri, predvsem pa spoznava resnično ceno te razpršenosti: nezmožnost ljubiti. Še več, ker čuti krotko in ponižno željo, da se združi z Jezusom v njegovem trpljenju. Sveti Pavel govori o tem, da nosimo Gospodovo smrt v svojem telesu, da bi z njim vstali od mrtvih (prim. 2 Kor 4,10); in tej poti, tej pashi, ustrezajo tudi takšne žrtve. Res je, da je kdaj lahko prihajalo do pretiravanj in tudi do nerazumevanja s strani tistih, ki ne dojamejo, da je mogoče trpeti zato, da bi Jezus živel v nas. Toda nad tistimi, ki na eni strani pretiravajo, in tistimi, ki se na drugi strani zgražajo, se dviga umirjenost, preprostost in svoboda duha, s katero mnogi kristjani tudi na ta način izražajo svojo ljubezen do Jezusa: »Srce, srce na križu! Srce na križu!«^[12]

Dati življenje za prijatelje

»Hočem ljubezen in ne klavne daritve« (Oz 6,6), pravi Bog po preroku Ozeju. Jezus te besede ponovi v evangeliju (prim. Mt 9,13), ne zato, da bi razveljavil prakso posta in mrtvičenja, ampak da bi poudaril, da mora biti vsaka žrtev usmerjena v ljubezen. Sveti Jožefmarija je to pojasnil takole: »Raje imam krepost kot strogost, pove Jahve z drugimi besedami izvoljenemu ljudstvu, ki se vara z določenimi zunanjimi predpisi. – Zato moramo gojiti pokoro in mrtvičenje kot resničen izraz ljubezni do Boga in do bližnjega.«^[13] V tem smislu je rad ponavljal, da so Bogu najljubša mrtvičenja tista, ki drugim napravijo življenje prijetnejše.^[14] Tudi v tem odmevajo Gospodove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).

Pripravljenost dati življenje za druge, če je iskrena, ne potrebuje in ne more čakati na izredne situacije, saj najde obilo priložnosti v življenju samem. Sveti Jožefmarija je naštel nekatere izmed njih: »Primerne besede, šala, ki ni prišla iz tvojih ust; prijazen nasmeh temu, ki te moti; tišina pred krivično obsodbo; dobrohoten pogovor z nadležneži in vsiljivci; vsakodnevno razumevanje za zoprne in nadležne podrobnosti ljudi, s katerimi živiš …«^[15]

V takih in v mnogih drugih situacijah se kristjanov pogled, tako kot Jezusov, ne osredotoča na lastno trpljenje, ampak na dobro, ki križ spreminja v nekaj prijetnega. »Žrtev, žrtev! – Res je, da hoja za Jezusom Kristusom – to je rekel On – pomeni nositi križ. Vendar nerad poslušam duše, ki ljubijo Kristusa, kadar toliko govorijo o križih in odpovedih; kajti, kjer je ljubezen, je žrtev prijetna – četudi je težka – in križ je sveti Križ. – Dušo, ki zna ljubiti in se tako izročiti, navda veselje in mir. Čemu potem vztrajati pri ‘žrtvi’, kakor da bi iskal tolažbe, če pa te Kristusov Križ – ki je tvoje življenje – osrečuje?«^[16]

Sveti Jožefmarija poudarja pozitivno vrednost daritve, ki je storjena iz ljubezni, in jo celo opiše kot vir miru in veselja. Ravno zato odločno zavrača »razbolene« ali »viktimizirane« načine razumevanja žrtve.^[17] Včasih se zdi, da nekateri vztrajajo pri elementu odpovedi, ki je del hoje za Jezusom, kot da bi iskali tolažeči pogled, pri tem pa pozabljajo, da je odpoved vir življenja samo zaradi svoje združenosti z Jezusovim križem. V takih primerih je pozornost usmerjena na trpljenje, ki ga je nekdo izkusil, na človekov lasten duhovni napor. Toda cilj krščanske daritve ni v tem, da bi hoteli dokazati herojsko zmožnost za prenašanje trpljenja, ampak želi v nas oblikovati srce, kakršno je imel Kristus, prebodeno srce, »popolnoma odprto«.^[18]

Jezus svoje smrti ni opisal kot dokaz za zvestobo nekim načelom ali kot izraz svoje duhovne odpornosti, ampak kot darovanje za konkretne osebe: »Moje telo […] se daje za vas« (Lk 22,19). Vsa njegova pozornost je usmerjena v nas, ne v samega sebe. Če bi torej cilj našega mrtvičenja omejili na lastno trpljenje, bi ne samo zasnovali neko negativno in žalostno duhovnost, ki nima ničesar skupnega z evangelijem, ampak bi predvsem uvedli določeno duhovno ošabnost, zaradi katere bi naše žrtve lahko postale brezplodne. Treba je videti mnogo dlje: razumeti žrtev kot ogromen »da« Bogu in drugim, kot veliki »da« Življenju.

Obstaja velika razdalja med nekom, ki svoj cilj osredotoči na trpljenje, in nekom, ki ga osredotoči na ljubezen, čeprav lahko ljubezen boli. Zato bi lahko Jezusovo vabilo, naj vzamemo svoj križ, razumeli takole: Ljubi, čeprav boli – kajti včasih bo bolelo –, in zaupaj v vstajenje; nad vsemi stvarmi išči božje kraljestvo in njegovo pravičnost (prim. Mt 6,33) ter vse prepusti Očetovim rokam (prim. Lk 23,46). To je naravnanost Kristusovega srca in src njegovih učencev: razsvetliti svet, ki je v temi, z veseljem, zakoreninjenim v križu;^[19] hoditi skozi življenje s križem »na ramenih, z nasmehom na ustnicah, z lučjo v tvoji duši«.^[20]

^[1] Prerok Izaija je že davno predtem z besedami, ki so tudi po preteku mnogih stoletij presunljive, napovedal milost, ki bo izvirala iz križa in vstajenja in ki doseže vse, ki sprejmejo to pot: »Če dá svoje življenje v daritev za greh, bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni, Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki. Za muko svoje duše bo videl luč […]. Zato mu bom številne dal v delež, mogočne bo delil kot plen, ker je dal svoje življenje v smrt in bil prištet med prestopnike, nosil pa je grehe številnih in prosil za prestopnike« (Iz 53,10-12).

^[2] Prim. Rim 8,7-9: »Meseno mišljenje je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja božji postavi in se podrejati tudi ne more. Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh.«

^[3] V tem smislu sveti Pavel govori o spoštovanju, ki ga dolgujemo telesu, in pravi, da je »del Kristusovega telesa« in »tempelj Svetega Duha« (1 Kor 6,15-19). »Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev« (Ef 5,29).

^[4] Prim. Sir 14,11.14: »Sin, s tistim, kar imaš, si delaj dobro […]. Ne prikrajšaj se za prijeten dan, naj ne gre mimo tebe delež dobrih želja.«

^[5] Frančišek, Poslanica za postni čas, 2019.

^[6] Sv. Jožefmarija, Pot, št. 231.

^[7] Sv. Terezija Avilska, Poesías, 30.

^[8] Frančišek, Lumen fidei, št. 14.

^[9] Prav tam.

^[10] Sv. Jožefmarija, Božji prijatelji, št. 84.

^[11] F. Ocáriz, Pastirsko pismo, 9. januar 2018, št. 6.

^[12] Sv. Jožefmarija, Križev pot, 5. postaja.

^[13] Sv. Jožefmarija, Brazda, št. 992.

^[14] Prim. npr. Brazda, št. 991; Kovačnica, št. 150.

^[15] Pot, št. 173.

^[16] Brazda, št. 249.

^[17] Prim. Pot, zgodovinsko-kritična izdaja, opomba k št. 175.

^[18] J. Ratzinger, Uvod v krščanstvo.

^[19] Prim. sv. Jožefmarija, Jezus prihaja mimo, št. 43; Kovačnica, št. 28.

^[20] Križev pot, 2. postaja, št. 3.