V sredo, 7. decembra, je Bendikt XVI. prižgal največje božično drevo na svetu. Pred tem je povedal:
1. “Prva želja je, da se naš pogled (…) ne bi ustavil zgolj na obzorju tega našega sveta, na materialnih stvareh.”
“Preden prižgemo lučke na drevesu, bi hotel izraziti preprosto, trojno željo (…). Ko ga gledamo, se naš pogled naravno usmerja navzgor, proti nebu, proti božjemu svetu. Prva želja je torej, da se naš pogled, pogled srca in razuma, ne bi ustavil zgolj na obzorju tega našega sveta, na materialnih stvareh, ampak da bi bil podoben temu drevesu, da bi znal stremeti k višavam, da bi se znal obrniti k Bogu. On nas nikdar ne pozabi, vendar pričakuje, da Ga tudi mi nikoli ne pozabimo!” “Evangelij nam govori, da je v sveti božični noči svetloba obdala pastirje (prim. Lk 2, 9-11) in jim oznanila veliko veselje: rojstvo Jezusa, Njega, ki prihaja, da prinese luč, še več, Njega, ki je resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1, 9). Veliko drevo, ki ga bom kmalu prižgal (...), bo s svojo lučjo razsvetljevalo temo noči.”
2. “Druga želja je, da bi nas to spominjalo, da imamo tudi mi potrebo po luči, ki razsvetljuje pot našega življenja.”
“Druga želja je, da bi nas to spominjalo, da imamo tudi mi potrebo po luči, ki razsvetljuje pot našega življenja in nam daje upanje, še posebej v tem našem času, v katerem na poseben način čutimo breme težav, trpljenja in ko se zdi, da nas ovija temno pregrinjalo. Toda katera luč je zmožna zares razsvetliti naše srce in nam dati trdno, gotovo upanje? To je ravno Dete, ki ga zremo na božič, v preprosti in ubogi votlini, kajti Gospod, ki prihaja blizu vsakemu izmed nas in prosi, naj ga znova sprejmemo v naše življenje, prosi, da bi Ga imeli radi, da bi Mu zaupali, da bi čutili njegovo navzočnost, nas spremlja, nas podpira, nam pomaga.”
3. “Zadnja želja (…) je, da bi vsak izmed nas znal ponesti malo luči v okolje, kjer živi.
“To veliko drevo pa vsebuje veliko lučk. Zadnja želja, ki bi jo hotel povedati, je, da bi vsak izmed nas znal ponesti malo luči v okolje, kjer živi: v družino, v službo, v sosesko, v države, v mesta. Naj bo vsakdo luč ljudem, ki jih ima ob sebi; naj pride ven iz sebičnosti, ki pogosto zapira srce in človeka navaja k misli samo na sebe; naj podari nekaj pozornosti drugemu, nekaj ljubezni. Vsako majhno dejanje dobrote je kakor lučka na tem velikem drevesu: skupaj z drugimi lučkami je zmožna razsvetliti temo noči, tudi tiste najtemnejše.”