Nasprotujoč vremenu v prvih dneh so se najprej dobile v starem delu centra prestolnice, kjer so Monikine razlage pomagale italijanskim dekletom spoznati del slovenske kulture in umetnosti. Naslednji dan sta se Cecilia in Urška spremenili v turistični vodički in nadaljevali z ogledom mesta ter komentirali, da sta bili zadovoljni, da sta lahko pomagali na tak način. Prej pa je bilo srečanje na Pražakovi 11, kjer je bilo v veselem, mladostnem in medkulturnem vzdušju mogoče izmenjavanje vtisov, razumljeno ne glede na jezikovne razlike. Tam so potekale tudi izobraževalne aktivnosti – predvsem predavanja o krščanskem nauku – in priprave na prostovoljno delo v Domu Kolezija, domu starejših občanov, ki se nahaja na Kopališki ulici 10.

Vsako jutro so namenile oskrbi stanujočih v Domu. »Že dolgo nismo šli skupaj ven na tržnico, pogledat naše mesto, v cerkev,« pove Marjana, ki je dvajset let na invalidskem vozičku, »ta dekleta so nam prinesla sonce, pa ne tistega, ki sije na nebu, ampak tistega, ki ga nosijo v srcu. Jezikovne razlike niso bile ovira!« Zares so bili prisotni različni jeziki: slovenščina, nemščina, angleščina, francoščina in italijanščina. Vanja, sorodnica ene od medicinskih sester v Domu in profesorica angleščine je prihajala vsak dan zgodaj zjutraj in samoiniciativno, da je olajšala sporazumevanje med prostovoljkami in bolniki.

»Po končanem delu v Domu Kolezija smo popoldne imele čas, da smo strnile doživete vtise in premislile o sposobnostih in vrednotah, ki jih zahteva delo, kadar predstavlja resnično pomoč družbi. Jaz osebno sem odkrila, da je potrebno upoštevati toliko podrobnosti, ki lahko naredijo sodelovanje prijaznejše in okoliščine, kjer se odvija, zanimivejše; predvsem, naučiti se gledati in prepoznati potrebe drugih …« Tako povzame delovne dni Serena, ena od italijanskih študentk, ki so ji zelo pomagale tudi dejavnosti osebnostnega in krščanskega izobraževanja, katerim je prisostvovala pred nekaj meseci v centru Opus Dei v Ljubljani.

Za Ivano sta delo in pomoč v oskrbi brez dvoma pomenila začetek dela, ki bi se lahko nadaljevalo tekom leta »s slovenskimi študentkami!«, navdušeno doda.

Zadnje dni, ne glede na nakopičeno utrujenost, se ne zmanjšajo želje po pomoči in »oteževanju« življenja: »Tukaj sem za vse, kar je potrebno!« pravi Cecilia, medtem ko začne pripravljati vse potrebno za delovni dan in s takim navdušenjem kot prvi dan doda: »Tukaj se zazna krščansko vzdušje!«

To poletje je pustilo sledi v študentkah obeh narodnosti, kar napoveduje nova srečanja in neodkrita obzorja za slovenske študentke, ki sanjajo, da bi lahko iz Ljubljane organizirale druge podobne aktivnosti tukaj in v drugih evropskih mestih ter po svoje pripomogle k rekristjanizaciji družbe, k čemur nas poziva papež Janez Pavel II.