Katero je danes s političnega in gospodarskega vidika tretje najpomembnejše mesto na svetu …? V prvih stoletjih je to bila Antiohija, prestolnica ene izmed rimskih provinc. Vemo, da je bil izraz »kristjani« (prim. Apd 11,26) skovan ravno tam in je označeval ljudi, ki so sledili Jezusovemu nauku. Tretji škof v tem mestu je bil sveti Ignacij, ki so ga za časa cesarja Trajana obsodili na smrt ter ga po kopnem odpeljali do obale pri Selevkiji, na jugu današnje Turčije, nato pa po morju v Rim. Na poti so se ustavili v več pristaniščih. V vsakem kraju je sprejemal tamkajšnje kristjane in izkoristil priložnost za to, da je pošiljal pisma različnim krščanskim skupnostim: »Vsem Cerkvam pišem in vsem naročam, da rad umrem za Boga.«^[1] Svetemu škofu Ignaciju je bilo jasno, da bodo divje zveri v Flavijskem amfiteatru – danes znanem pod imenom rimski Kolosej – pomenile konec njegovega bivanja na zemlji, zato je svoje bralce nenehno prosil, naj molijo za njegov pogum. Večkrat pa smo v njegovih pismih priča tudi globinam njegove duše, njegovi želji, da bi se dokončno združil z Bogom: »V meni ni ognja, ki ljubi snov: v meni je živa in govoreča voda, ki mi od znotraj govori: Semkaj k Očetu!«^[2]

Rastlina s koreninami v nebesih

Tisto šepetanje Ignacija Antiohijskega – Semkaj k Očetu, pridi k Očetu –, ki je bržčas bilo gonilo njegovega pobožnostnega in zakramentalnega življenja, je v resnici nadnaravno dozorevanje neke naravne želje po združenju z Bogom, ki jo v sebi nosimo vsi ljudje. Že starogrški filozofi so v naši notranjosti prepoznali hrepenenje po božanskem, domotožje po naši pravi domovini, »saj nismo zemeljska, temveč nebeška rastlina«.^[3] Benedikt XVI. se je na prvi avdienci iz cikla svojih katehez o molitvi prav tako ozrl nazaj, v stari Egipt, Mezopotamijo, h grškim filozofom in dramatikom ter k rimskim piscem; vse kulture pričajo o želji po Bogu: »Enako kot jamski človek išče tudi digitalni človek v verski izkušnji pot, da bi presegel svojo končnost in vnesel gotovost v svojo negotovo zemeljsko pustolovščino […]. Človek v sebi nosi žejo po neskončnem, nostalgijo večnosti, iskanje lepote, željo po ljubezni, potrebo po luči in resnici, ki ga ženejo v smeri Absolutnega.«^[4]

Pravijo, da je ena najpogostejših težav te negotove zemeljske pustolovščine našega časa notranja razdrobljenost, do katere včasih prihaja celo nezavedno: doživljamo nasprotja med tem, kar hočemo, in tem, kar počnemo; v sebi vidimo stvari, ki niso harmonično povezane; zgodbe svojega življenja ne gradimo kot neprekinjeno nit med našo preteklostjo in prihodnostjo; nekako ne uvidimo, kako naj bi se z leti pridobljene ideje in občutki, ki jih doživljamo, sestavili v celoto … Morda v različnih okoliščinah dopuščamo več različic samega sebe. Včasih nam ne uspe niti to, da bi se posvetili izključno enemu samemu opravilu. Na vseh teh področjih hrepenimo po tisti enotnosti, ki je, kot se zdi, ne moremo izdelati tako kot druge stvari.

»Ali ni morda eno izmed znamenj časa, ki jih kljub obsežnemu procesu razkristjanjenja opazimo danes v svetu, povečana zahteva po duhovnosti, ki se v veliki meri izraža prav v obnovljeni potrebi po molitvi?«^[5] se je ob začetku našega tisočletja spraševal sveti Janez Pavel II. Vsekakor je videti, da se pojavljajo številne pobude, tako v živo kot na spletu, katerih namen je ceniti našo sposobnost zunanje in notranje tišine, poslušanja, koncentracije, harmonije med telesom in duhom. Vse to nam seveda lahko prinese nekaj naravne spokojnosti. Toda krščanska molitev nam ponuja mir, ki ni le prehodno ravnovesje, ampak je sad celostnega dojemanja življenja, ki izhaja iz globokega odnosa z Bogom; krščanska molitev je dar in v nas razvija nov pogled na stvarnost, ki v njem združuje vse. »Gre bolj za notranjo držo kot pa za vrsto praks in formul; bolj za način, kako biti blizu Bogu, kot pa za opravljanje bogoslužnih dejanj ali izgovarjanje besed.«^[6] Ta notranja drža, ta način kako biti blizu Gospodu, gotovo ne nastane kar čez noč in brez naše priprave na to, da bi nam jo Bog lahko podaril: je dar, pa tudi naloga.

Oči duše, ki misli na večnost

V homiliji Na poti k svetosti iz leta 1967 nam sv. Jožefmarija na kratko oriše pot molitvenega življenja.^[7] Moliti začnemo, nam pravi, s preprostimi, kratkimi molitvami, ki smo se jih verjetno naučili na pamet že v otroštvu; nato odkrijemo prijateljstvo z Jezusom, v katerem se učimo vstopiti v njegovo trpljenje, smrt in vstajenje ter želimo njegov nauk vzeti za svojega; zatem srce začuti potrebo po razlikovanju med tremi božjimi osebami in po stiku z vsako od njih, dokler to polagoma ne zapolni vsega našega dneva. Tedaj pa ustanovitelj Opus Dei opiše stopnjo, ki ustreza kontemplativnemu življenju: nastopi trenutek, ko se »gibljemo v tem bistrem obilju svežih vrelcev, ki tečejo v večno življenje. Besede so odveč, ker se jezik ne zmore več izražati; tudi um se umiri. Ni premišljevanja, ampak gledanje!«^[8] Na neki točki tega popotovanja se lahko vprašamo: Kakšna je povezava med molitvijo in večnim življenjem? V katerem smislu molitev postane pogled, namesto da bi bila sestavljena iz besed?

Z molitvijo stremimo k temu, da bi tukaj in zdaj videli stvari tako, kot jih vidi Bog; da bi z enostavno intuicijo, ki izvira iz ljubezni,^[9] doumeli, kaj se dogaja okoli nas. To je njen največji sad in zato pravimo, da nas preoblikuje. Ne pomaga nam le spreminjati določena vedênja ali premagovati določene pomanjkljivosti; krščanska molitev je usmerjena predvsem v to, da nas združi z Bogom in tako naš pogled postopoma priliči božjemu pogledu, začenši že tukaj na zemlji; na neki način skušamo svoje oči ozdraviti z njegovo lučjo. Ta ljubezenski odnos z Bogom, ki se ga učimo in uresničujemo v Jezusu, ni nekaj, kar preprostopočnemo, temveč nekaj, kar spreminja to, kar smo.

Takšna osebna preobrazba prinaša nekatere posledice za naš način interakcije s stvarnostjo, ki so lahko tudi zelo praktične. Ko z božjo pomočjo v sebi razvijemo ta nadnaravni pogled, nas to na primer vodi k odkrivanju dobrega, ki je skrito v celotnem stvarstvu, tudi tam, kjer mislimo, da ga ni, kajti nič ni izključeno iz njegovega načrta ljubezni, ki je vedno močnejši od drugih dejavnikov. Vodi nas k temu, da na nov način cenimo svobodo drugih ter se znebimo skušnjave, da bi odločali namesto njih, kakor da bi bila od naših dejanj odvisna usoda vsega. Prav tako bolje razumemo, da ima božje delovanje svoj potek in čas, ki ga ne smemo in ne moremo nadzorovati. Kontemplativna molitev nas navaja, da nismo obsedeni z željo po takojšnjem reševanju problemov in da smo namesto tega bolj pripravljeni odkrivati luč v vsem, kar nas obdaja, tudi v ranah in slabostih našega sveta. Ko se trudimo gledati z božjimi očmi, nas to osvobaja nasilnega odnosa do stvarnosti in do ljudi, saj si prizadevamo biti v sozvočju z njegovo vsemogočno ljubeznijo, namesto da bi jo ovirali s svojimi nerodnimi ukrepi. Sveti Tomaž Akvinski trdi, da bo »kontemplacija popolna v prihodnjem življenju, ko bomo gledali Boga iz obličja v obličje (1 Kor 13,12) in nas bo to popolnoma osrečilo«.^[10] Moč molitve je v tem, da smo tega gledanja Boga lahko deležni že tukaj na zemlji, čeprav je to še vedno kakor »v ogledalu« (1 Kor 13,12).

Leta 1972 je na nekem srečanju na Portugalskem nekdo vprašal svetega Jožefmarija, kako se je mogoče po krščansko spoprijemati z vsakdanjimi težavami. Ustanovitelj Opus Dei je med drugim poudaril, da nam molitveno življenje pomaga, da na stvari gledamo drugače, kot bi nanje gledali brez te globoke povezanosti z Bogom: »Imamo merilo drugačnega kova; na stvari gledamo z očmi duše, ki misli na večnost in na božjo ljubezen, ki je prav tako večna.«^[11] Ob neki drugi priložnosti je dejal, da je način, kako biti srečen v nebesih, tesno povezan z načinom, kako biti srečen na zemlji.^[12] Bizantinski teolog iz 14. stoletja je zapisal nekaj podobnega: »Ni nam dano samo to, da se naravnamo in pripravimo na Življenje, ampak ga smemo živeti in že sedaj ravnati skladno z njim.«^[13]

Tišina … Mir … Globoko življenje

Katekizem Katoliške cerkve nas na začetku poglavja o molitvi preseneti z vprašanjem, ki učinkuje kot nenehno spraševanje vesti: »Od kod govorimo, ko molimo? Z višine našega napuha in naše samovoljnosti ali iz ‘globočine’ (Ps 130,14) ponižnega in skesanega srca? Kdor se ponižuje, je povišan (prim. Lk 18,9-14).« Takoj zatem pa nas spomni, na ključni predpogoj: »Ponižnost je temelj molitve.«^[14] Dejansko lahko tisti pogled večnosti, ki ga v nas rodi kontemplativna molitev, raste edinole na rodovitni zemlji ponižnosti, v vzdušju odprtosti za božje rešitve, namesto zgolj naših receptov. Včasih nas lahko prekomerno zaupanje v naš lastni razum in v naše načrtovanje privede do tega, da v praksi živimo, kot da Bog ne bi obstajal. Vedno znova potrebujemo novo ponižnost ob soočenju z resničnostjo, z osebami, z zgodovino, ki je rodovitna zemlja za božje delovanje. Papež Frančišek se je med svojo katehezo o molitvi oprl na izkušnjo kralja Davida: »Svet, kot ga gledajo njegove oči, ni nemi prizor: v ozadju dogodkov njegov pogled zaznava neko večjo skrivnost. Molitev se rodi prav iz tega: iz prepričanja, da življenje ni nekaj, kar drsi mimo nas, ampak da je čudovita skrivnost.«^[15]

Ko bomo torej deležni pogleda, ki nam ga ponuja kontemplacija sredi sveta, bomo v največji možni meri potešili svoje hrepenenje po enotnosti: z Bogom, z drugimi in znotraj samega sebe. Presenečeni bomo nad spoznanjem, da neutrudno delamo za blagor drugih in Cerkve ter da naši talenti uspevajo »kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času« (Ps 1,3). Okusili bomo delček tiste harmonije, h kateri je usmerjena naša pot. Uživali bomo v tistem miru, ki ga ne moremo najti nikjer drugje. »Dirjati, dirjati! … Delati, delati! … Vročično, noro delovanje … […] Vsi ti pri svojem delu vidijo le sedanjost: vedno so le v sedanjosti. – Ti … pa moraš gledati na stvari z očmi večnosti in imeti pred očmi prihodnost ter preteklost … Tišina. – Mir. – V tebi pa globoko notranje življenje.«^[16]

Andrés Cárdenas Matute

^[1] Sv. Ignacij Antiohijski, Pismo Rimljanom, št. 4, 1; v: Spisi apostolskih očetov, Mohorjeva družba, Celje 1996, str. 153.

^[2] Prav tam, št. 7, 2.

^[3] Platon, Timaj, 90a, Kud Logos, Ljubljana 2009, str. 1309.

^[4] Benedikt XVI., Avdienca, 11. 5. 2011.

^[5] Sv. Janez Pavel II., apost. pismo Novo Millennio Ineunte, št. 33.

^[6] Benedikt XVI., Avdienca, 11. 5. 2011.

^[7] Prim. sv. Jožefmarija, Božji prijatelji, št. 306.

^[8] Sv. Jožefmarija, Božji prijatelji, št. 307.

^[9] Tomistično pojmovanje kontemplacije je: simplex intuitus veritatis ex caritate procedens.

^[10] Sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, II-II, c. 180, a. 4.

^[11] Sv. Jožefmarija, Zapiski z družinskega srečanja, 4. 11. 1972.

^[12] Prim. sv. Jožefmarija, Kovačnica, št. 1005.

^[13] Nikolaj Kabasilas, La vida en Cristo, Rialp, Madrid 1958, str. 89.

^[14] Katekizem Katoliške cerkve, št. 2559.

^[15] Frančišek, Avdienca, 24. 6. 2020.

^[16] Sv. Jožefmarija, Pot, št. 837.