Na ploščadi Univerze v Navarri in v podobnih okoliščinah kot pred 50 leti prisostvujemo najbolj vzvišenemu dogodku v zgodovini človeštva: Kristusovi daritvi, ki postane zakramentalno navzoč pri evharistiji. Izročamo jo presveti Trojici v zahvalo ob petdeseti obletnici ustanovitve Društva prijateljev in postavitvi te ustanove za Univerzo v Navarri. Občudujmo ta presveti čudež maše, preko katerega se nam je Gospod želel približati na najbolj intimen način, in nam tako ponudil možnost, da smo udeleženi v njegovem življenju, in se že veselimo polnosti te intimnosti za vselej, ko se bomo podali na dokončno srečanje z njim.

Ko je sv. Jožefmarija, ustanovitelj Opus Dei in prvi veliki kancler te Univerze, leta 1967 obhajal sveto evharistijo, je bilo to v istem zunanjem okviru. Ne bom se zadrževal pri takratnih zunanjih podrobnostih, ki so bile tistim, ki smo bili tam navzoči, v veliko pomoč, uporabil pa bom besedilo, ki ga je stoje ob oltarju izgovarjal ta sveti duhovnik.

Odmev njegovih besed še zdaj odzvanja v mnogih dušah: pomagale so in še vedno pomagajo, da se nešteti kristjani odločajo resneje vzeti svoj odgovor na ljubezen svete Trojice, pri čemer se zavedajo, da se mora naš obstoj v enotnosti življenja vrteti okrog daritve Jezusa Kristusa, v kateri se neskončna božja ljubezen razliva na človeštvo.

Sv. Jožefmarija nas je znova spomnil — njegovo oznanjevanje se je namreč začelo leta 1928 —, da se krščansko življenje, vsakodnevno življenje v najrazličnejših okoliščinah, mora odvijati s pogledom na evharistijo. Pokazal nam je, da če hočemo — saj božja milost nikoli ne manjka — lahko evharistična skrivnost oblikuje in poživlja resnični tek naše vsakodnevne poti.