Preljubi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!

Pred nekaj dnevi smo vstopili v postni čas. V teh tednih nas cerkvena liturgija vabi, da prosimo Boga za »skesano in ponižno srce« (Ps 51,19) in obenem zaupamo v njegovo neskončno usmiljenje. Ta čas je posebna priložnost, da se znova osredotočimo na Kristusa in da se v nas še bolj razvname želja, da bi se ves svet očistil in se vrnil k njemu.

Če je naše srce pripravljeno, nam bo milost tega liturgičnega časa pomagala narediti korak naprej pri naši hoji za Gospodom. Sveti Jožefmarija nas je spodbujal, naj bo v postnem času vedno bolj velikodušen naš odziv na božjo voljo. »Brez dvoma je potrebna nova sprememba, polnejša vdanost, globlja ponižnost, da bo z manjšanjem našega samoljubja v nas rasel Kristus, kajti illum oportet crescere, me autem minui, on mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jezus prihaja mimo, št. 58).

Post je čas pokore. Leon XIV. predlaga neko obliko zdržnosti, ki je v teh časih še posebej potrebna. »Prizadevajmo si, da se bomo naučili tehtati besede in gojiti prijaznost: v družini, med prijatelji, na delovnem mestu, na družbenih omrežjih, v političnih razpravah, v medijih, v krščanskih skupnostih. Tako bodo številne sovražne besede prepustile prostor besedam upanja in miru« (Poslanica za postni čas 2026). Združímo se s to željo svetega očeta in trudímo biti orodja edinosti, sejalci miru in veselja v vseh okoljih, kjer se nahajamo.

Kot veste, mi je bilo 16. februarja v veselje, da me je sprejel papež. Prosímo sveto Marijo, naj obilno blagoslovi njegovo delo v službi Cerkve in vsega sveta.

Z vsem srcem vas blagoslavlja

vaš oče

Rim, 24. februar 2026