Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!

Pred nekaj dnevi se je končalo jubilejno leto upanja. Hvala Bogu je v zadnjem letu veliko ljudi stopilo skozi sveta vrata in sprejelo Gospodovo povabilo h gledanju na stvarnost z upanjem, ki ne osramoti. Kot je spomnil papež Leon XIV., nam je jubilej pomagal znova odkriti, »da je mogoče začeti znova, še več, da smo šele na začetku, da Gospod hoče rasti med nami, da hoče biti Bog-z-nami« (Homilija, 6. 1. 2026). Kristus se nikoli ne naveliča našega stalnega začenjanja in ponovnega začenjanja: obrnimo se k njemu tudi takrat, ko se čutimo šibke ali se zavedamo, da smo ga razočarali, z zaupanjem, da nas vedno sprejema odprtih rok.

Nekoč je sveti Jožefmarija svojim duhovnim otrokom ob začetku leta predlagal naslednje geslo: Novo leto, nov boj. Svetost, je spominjal naš ustanovitelj, je »v zavedanju, da imamo napake in da se jim poskušamo junaško izogibati«, pri tem pa ne pozabimo, da »jih bomo imeli vse do smrti« (Kovačnica, št. 312). Obnovimo svojo željo po boju, ne z namero, da bi v hipu spremenili svoje življenje, ampak z vztrajanjem »v prizadevanju, da bi se povzpeli vsak dan malo više« (Jezus prihaja mimo, št. 75). Upanje, ki smo ga na neki način ponovno odkrili v svetem letu in ki naj zaznamuje naše življenje, je dar, ki je naravnan k temu, da se širi. Svet potrebuje priče zveste in brezpogojne božje ljubezni. V vsakdanjem življenju lahko s svojo preprostostjo in bližino drugim prinašamo veselje, ki se poraja iz zavedanja, da nas Gospod spremlja v vsakem trenutku.

Preden zaključim, vas prosim, da molite posebej za dve delovni in izobraževalni srečanji, ki bosta potekali v Rimu – januarja z direktorji in februarja z direktoricami iz vseh regij –, da bi dali nov zagon prednostnim apostolskim nalogam v prihodnjih letih, ko se bližamo stoletnici Dela. Poleg tega ne prenehajmo moliti za države, ki še vedno trpijo zaradi vojn in spopadov.

Z vso ljubeznijo vas blagoslavlja

vaš oče

Rim, 18. januar 2026