Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!

Čez nekaj dni bomo praznovali božič: rojstvo Kristusa, Božjega Sina, ki je prevzel našo človeškost vse do skrajnih posledic, z izjemo greha. Božja ljubezen do nas je tako velika, da je hotel postati Otrok: šibek, nemočen, odvisen od skrbnosti Marije in Jožefa.

To Dete, ki ga gledamo v jaslicah, bo večino svojega življenja preživelo kot eden izmed mnogih: v judovski skupnosti v Egiptu in nato v Nazaretu, kjer bo živel s svojimi sorodniki in prijatelji, bil udeležen v praznikih in stiskah svojega ljudstva, se učil in delal v delavnici ob svetem Jožefu.

Betlehemske jasli zvesto odražajo vesoljnost odrešenja: pastirji in kralji, ki so navzven tako različni, so tam združeni v želji, da počastijo Mesija. Odrešenje, ki nam ga ponuja Gospod, ni omejeno na peščico privilegiranih, ampak je za vse: moške in ženske, mlade in stare vseh narodnosti in porekel. V tem svetu, ki tako potrebuje mir – naše srce se sedaj obrača k mnogim krajem, prizadetim zaradi vojne, in številnim domovom, razklanim zaradi razprtij –, smo kristjani poklicani, da oznanjamo vesoljnost odrešenja, ki nam ga ponuja Jezus.

V božičnih dneh se velika radost rojstva javlja kot nasprotje trpljenju nedolžnih otrok in stiski nenadnega bega. Tako je Jezusovo poslanstvo od samega začetka zaznamovano s križem. Ko je sveti Jožefmarija govoril o potrebi po združevanju, razumevanju in odpuščanju, je kot izhodišče postavil Gospodovo držo na Kalvariji: »Kristusov križ pomeni molčati, odpuščati in moliti za ene in za druge, da bi vsi dosegli mir« (Križev pot, 8. postaja, 3). V teh dneh miru poskrbimo, da med ljudmi v naši oklici ne bo nobenih zaprek. Če je naš odnos do koga prizadet zaradi spora ali zamere, molímo za ponižnost, da bi znali prositi odpuščanja oziroma odpustiti, upoštevajoč, da je Bog prvi, ki nam brez oklevanja ponudi svoje odpuščanje, kadar se mu skesani približamo. S svojo milostjo nam bo pomagal oblikovati usmiljeno in za vsakogar odprto srce, kakršno je srce njegovega Sina.

Ko zremo sveto družino ob betlehemskih jaslih, nam na misel prihaja položaj mnogih ljudi, ki tako kot Marija in Jožef nimajo najpotrebnejšega za nego svojih otrok. Spomnimo se besed papeža Leona XIV. iz njegove apostolske spodbude Dilexi te: »Nobeno dejanje ljubezni, niti najmanjše, ne bo pozabljeno, še posebej če je namenjeno nekomu, ki živi v trpljenju, osamljenosti ali stiski« (št. 4). Spodbujam vas, da v božičnem času v vaših družinah ne bi manjkalo konkretnih dejanj naklonjenosti do najbolj pomoči potrebnih, da bi v vsakem človeku mogli videti samega Jezusa, ki se rodi v Betlehemu.

Naj Božje Dete v nas obnovi krepost upanja, ki ne osramoti, in naj nas sveta družina nauči gledati v prihodnost z mirnim zaupanjem nekoga, ki ve, da je v božjih rokah.

Vaš oče

Rim, 15. december 2025