Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!

Jutri bomo obhajali praznik Marijinega vnebovzetja. Velik družinski praznik – praznik družine, ki je Cerkev –, ki naše misli in naše upanje povzdiguje proti nebeški slavi.

Pomislimo, da Devica Marija, Božja Mati in naša Mati, ni daleč od nas; nasprotno, v Bogu in po Bogu je blizu neštetim bratom in sestram svojega Sina Jezusa in tako pri Gospodu posreduje za vsakega izmed nas. Ona je resnično spes nostra, naše upanje.

Kolikokrat se v naših dušah zasliši odmev tistih Pavlovih besed spe gaudentes (Rim 12,12)! Upanje in veselje, ki nam na temelju vere omogočata, da živimo, kot je dejal sveti Jožefmarija, »istočasno v nebesih in na zemlji«: tako da je glava globoko potopljena v Boga – smo kontemplativne duše –, noge pa trdno stojijo na tleh (v družinskem življenju, pri delu, v vseh plemenitih človeških rečeh).

Tisto, kar v nas združuje nebesa in zemljo, je predvsem krepost ljubezni; ljubezen, ki Bogu zelo ugaja, kadar se odraža v služenju drugim.

Še naprej me spremljajte z molitvijo na tem južnoameriškem potovanju, ki gre že h koncu. Zadnja etapa, ki je bila načrtovana v Venezueli, bo prestavljena na kasnejši datum. Zato želim poslati poseben blagoslov vašim bratom in sestram iz te dežele in vas prosim, da tudi v bodoče molimo za vse prebivalce Venezuele.

Z veliko ljubeznijo vas blagoslavlja

vaš oče

Bogota, 14. avgust 2024