Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!
Vsak dan na različne načine prejemamo novice o trpljenju neštetih ljudi, ki ga povzročajo sedanje vojne, krivice, revščina in pomanjkanje v mnogih deželah sveta. Vabim vas, da ponovno premišljujemo in ponotranjimo te besede svetega Jožefmarija: »Človek ali družba, ki se ne odzivata na trpljenje in krivice, ki se jih ne trudita lajšati, nista človek in družba po meri ljubezni Jezusovega Srca. Kristjani – ko ohranjajo kar največjo svobodo in zato tudi velik pluralizem ob proučevanju in uresničevanju različnih rešitev –, morajo biti enotni v istem prizadevanju služiti človeštvu. Drugače njihovo krščanstvo ne bo Jezusova beseda in življenje; krinka bo in prevara pred Bogom in pred ljudmi« (Jezus prihaja mimo, št. 167).
Spričo obsežnosti svetovnih problemov je razumljivo, da človek občuti svojo nemoč pri njihovem reševanju. Vendar nas mora vsaka novica, tudi tista najbolj oddaljena ali tuja, nagovoriti, kajti s Kristusom in v Kristusu čutimo ves svet kot svojo dediščino (prim. Ps 2,8). Vera nam daje zagotovilo, da lahko z molitvijo, ki ne pozna meja, veliko pomagamo. Na drugačen način sami ne bomo dosegli velikega števila ljudi, vendar lahko vsi – vsak na svojem mestu – naredimo več, kot mislimo.
Na svetu je veliko pomanjkanja gmotnih dobrin, prav tako pa veliko ljudi trpi zaradi osamljenosti, nerazumevanja, pomanjkanja resnične ljubezni, kar je včasih še hujše. Kot pravi Leon XIV.: »Obstaja veliko oblik revščine: revščina tistih, ki nimajo sredstev za preživljanje, revščina tistih, ki so socialno izključeni in nimajo možnosti, da bi uresničili svoje dostojanstvo in sposobnosti, duševna in duhovna revščina, kulturna revščina, revščina tistih, ki so v položaju osebne ali socialne šibkosti ali krhkosti, revščina tistih, ki nimajo pravic, prostora, svobode« (Dilexi te, št. 9).
Spomnimo se, kaj nam je že pred mnogimi leti pisal naš oče: »Naše poslanstvo je v tem, da bi bilo vedno manj nevednih in manj revnih, in k temu bomo skušali prispevati vsepovsod« (Pismo 15, št. 193). Hvala Bogu mnogo ljudi, med njimi tudi številni iz Opus Dei, po vsem svetu vršijo dejavnosti skrbstva in izobraževanja v okoljih, kjer je pomoč še posebej potrebna. Vsi pa si prizadevamo osebno sodelovati pri tem ogromnem delu z molitvijo, z delom, opravljenim v duhu služenja, in z gmotno podporo, kolikor je v naši moči.
Takšna drža do potreb sočloveka je neka temeljna zahteva krščanskega življenja: dobrota, ljubezen do drugih, ki je neločljivo povezana z ljubeznijo do Boga. »Pomisli,« pravi sveti Avguštin, »ti, ki Boga še ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga« (Govori o Jan. evang., 17, 7-9). Dobro pa vemo, da je bližnji vsak človek.
Z vso ljubeznijo vas blagoslavlja
vaš oče
Rim, 13. november 2025