Prelatovo pismo (16. oktober 2026) | Kontemplacija

V tem pastirskem pismu nas msgr. Fernando Ocáriz vabi h globljemu razmisleku o poklicanosti, da smo kontemplativni sredi sveta, v luči Jezusovega življenja in zgleda sv. Jožefmarija, v okviru priprave na stoletnico Dela.

16. Okt. 2026

Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!

1. V sporočilu meseca marca sem vam kot pripravo na stoletnico Dela predlagal, da od oktobra letos do oktobra prihodnjega leta globlje razmišljamo o klicu, da smo »kontemplativni sredi sveta, v katerem je naš oče strnil številne sestavine duha Opus Dei«.^[1]

Naša posebna poklicanost v nas zbuja željo, da bi živeli kontemplativno sredi naših običajnih okoliščin. Opus Dei ni pot za izpolnjevanje določenih verskih dolžnosti: to je veliko, a hkrati malo. Naš duh meri veliko dlje: vodi nas k temu, da gledamo in ljubimo svet izhajajoč iz božje ljubezni, da smo udeleženi v njegovem pogledu. To je ambiciozno povabilo, pri katerem se ne zanašamo le na lastne sile, temveč predvsem na božjo pomoč. Ko se z veliko željo, da bi svoje poslanstvo živeli v polnosti, pripravljamo na stoletnico Dela, se zato lahko vprašamo: Se štejem za poklicanega h kontemplaciji? Ali vem, da Bog kljub mojim pomanjkljivostim in težavam hoče, da postanem kontemplativen sredi sveta? Se zavedam, da me Bog kliče, da ga srečam na vsakem koraku, v vsakem dogodku, v vsakem trenutku?

2. Da bi razumeli, kaj je kontemplacija, nam teološko izročilo Cerkve ponuja klasično definicijo svetega Tomaža Akvinskega: kontemplacija je simplex intuitus veritatis ex caritate procedens, preprosto in intuitivno zrenje resnice, ki izhaja iz ljubezni.^[2] Ni zgolj umski napor niti abstraktna spekulacija. Kontemplacija je naklonjenosti poln pogled, gledanje, ki se rodi iz ljubezni. Benedikt XVI. je to razložil takole: »Kristjanov program, to je program usmiljenega Samarijana, je Jezusov program, je ‘srce, ki vidi’. To srce vidi, kje je potrebna ljubezen in ravna v skladu s tem.«^[3] Ko je srce polno božje ljubezni, se razum in afektivnost združita v preprosto dejanje gledanja. Človek gleda tisto, kar ljubi, in ta pogled zročega postopoma preobrazi.

Jezusov stalni dialog z Očetom

3. Jezus Kristus je za nas veliko več kot le vzor za posnemanje: on je naše življenje; on hoče živeti svoje življenje v našem. V času svojega bivanja na zemlji nam je Gospod hotel zapustiti dokaz o svojem nenehnem dialogu z Očetom, v najrazličnejših okoliščinah in krajih. Vidimo ga na primer, kako moli pri svojem krstu v Jordanu (prim. Lk 3,21); kako išče samotne kraje, kjer bi mogel v tihoti biti z njim (prim. Mr 1,35; Lk 5,16; 9,18); vidimo ga, ko gre na odmaknjeno goro (prim. Mt 14,23; Mr 6,46; Lk 6,12; 9,28-29). In tudi v njegovem trpljenju ga vidimo, kako se pogovarja z Očetom, od smrtnega boja na vrtu Getsemani (prim. Mt 26,36-44) do križa (prim. Lk 23,34.46).

Vendar pa poleg konkretnih omemb trenutkov in oblik Jezusove molitve^[4] vemo, da je v resnici vse njegovo življenje neprekinjen dialog, pogovor, sestavljen tudi iz dejanj in pogledov, iz dela in počitka. Jezusova molitev »teče skozi vse njegovo življenje kakor skrivna struga, ki napaja njegovo bivanje, odnose, kretnje in ga z vse večjo trdnostjo vodi k popolni podaritvi samega sebe, po načrtu ljubezni Boga Očeta«.^[5]

Sveti Jožefmarija je posebno pozornost posvečal kontemplaciji Kristusa v tridesetih letih njegovega skritega življenja. Tisto življenje Jezusa, Marije in Jožefa je kontemplativno in hkrati tako normalno, brez česarkoli izjemnega. »Jezus raste in živi, kakor eden izmed nas,« je dejal sveti Jožefmarija, »in nam razodeva, da ima človeško življenje, vsakdanje in običajno življenje, božanski smisel. […] Zasenčena leta, a nam so jasna kot sončna luč. Ali bolje: to je sijaj, ki osvetljuje naše dneve in jih projicira kot verodostojno sliko.«^[6]

Kontemplacija v življenju svetega Jožefmarija

4. »Potujoči človek kontemplacije« – tako je Odlok o njegovih junaških krepostih opisal svetega Jožefmarija. »Najbolj značilne poteze njegovega lika,« poudarja ta dokument, »niso vidne le v izjemnih darovih, ki jih je imel kot mož dejanj, temveč tudi v njegovem molitvenem življenju in v tisti vztrajni združitveni izkušnji, po kateri je postal potujoči človek kontemplacije.«^[7] Ravno k temu smo poklicani njegovi sinovi in hčere v Opus Dei, pa tudi vsi ljudje, ki se približajo Delu: da smo potujoči ljudje kontemplacije, da živimo v dialogu z Bogom na ulicah naših mest in sredi vrveža našega življenja; da smo vedno z Bogom, kjerkoli se nahajamo: doma, v službi, v naših okoljih.

»Jezus, moja raztresenost naj bo raztresenost v obratnem smislu: namesto, da se spomnim na svet, ko se ukvarjam s Tabo, naj se spomnim nate, ko se ukvarjam s stvarmi sveta,«^[8] je molil sveti Jožefmarija. Naš ustanovitelj je skušal odkriti Boga v ozadju vsega, kar se je dogajalo, prizadeval si je prodreti v njegovo navzočnost sredi tega, kar je bilo na videz najbolj »posvetno«; želel je odkriti poezijo – »enajsterce«^[9] – v dejanjih, ki bi se lahko zdela nepomembna ali banalna.

5. Sveti Jožefmarija je videl božansko potrditev tega klica v globokih izkustvih molitve, ki jih je doživljal sredi vrvenja sveta: ob branju časopisa, na tramvaju, v živahnosti velikega mesta; skratka v razmerah, podobnih marsikateri situaciji našega življenja.

»Zapisati hočem, ker je to nekaj čudnega, da mi Jezus ponavadi nakloni molitev, ko berem časopis,«^[10] je zabeležil ob neki priložnosti. Kmalu zatem je zapisal nekaj podobnega: »Zadnjo soboto sem bil v parku Retiro […] in poskušal brati časopis. Molitev me je prevzemala tako silovito, da sem proti svoji volji moral prenehati z branjem. In potem: koliko dejanj ljubezni in predanosti je Jezus položil v moje srce in na moje ustnice!«^[11] Zapustil nam je tudi podatek o svoji molitvi sredi vsakdanjega prometa: »Najvišjo raven molitve sem doživel […], ko sem se peljal s tramvajem in nato taval po madridskih ulicah v kontemplaciji tega čudovitega dejstva: Bog je moj Oče.«^[12] Natanko na dan, ko vam pošiljam to pismo, mineva 95 let od te njegove izkušnje.^[13]

Ko se je dvajseto stoletje že prevesilo v drugo polovico, se mu je nekaj podobnega zgodilo med njegovim prvim obiskom Londona, ene največjih multikulturnih prestolnic sveta: »Ob pogledu na tisto obzorje sem bil zmeden in čutil sem se nesposobnega, nemočnega: Jožefmarija, tukaj ne moreš storiti ničesar. In ta misel je bila pravilna: jaz sam ne bi dosegel nikakršnega učinka; brez Boga ne bi zmogel pobrati niti slamice s tal. […] Naenkrat pa sem sredi ulice, kjer je vrvelo ljudi z vseh koncev sveta, v sebi, v globini svojega srca, začutil moč božje roke: Ti ne moreš nič, toda Jaz zmorem vse.«^[14]

To je pot, na katero nas Sveti Duh vabi po svetem Jožefmariju: da hodimo skozi življenje z gotovostjo in močjo, ker smo ljubljeni božji otroci, tako da vse živimo in delimo z njim; oziroma, če se izrazimo z besedami Učitelja, ki je v svojem ljubljenem učencu zapustil neizbrisen spomin: tako da ostanemo v njem.^[15]

V hitrem tempu sveta

6. Analize sodobnega sveta prepoznavajo v naši družbi težnjo k aktivizmu, k osredotočenju življenjskih sil izključno na delo: napori mnogih ljudi se zdijo skoraj izključno usmerjeni v večanje produktivnosti, v pridobivanje blagostanja s kopičenjem gmotnih sredstev, izkušenj, družbenega ugleda … K temu je treba skoraj v vseh okoljih dodati še učinke stalne prisotnosti tehnologij, ki lahko, če se ne uporabljajo modro, človeka izolirajo, ovirajo stik z drugimi in celo onemogočajo našo odprtost za poslušanje Boga in drugih. Pravzaprav se govori o resnični krizi zbranosti in pozornosti, ki je nadvse potrebna dobrina za notranje življenje in ljubezen do drugih. Sposobnost pozornosti je razdrobljena zaradi številnih interesov, ki se med seboj borijo za prevlado nad njo. Kot je nedavno poudaril Leon XIV., »so nove tehnologije postale umetno okolje, v katerem so naše temeljne odločitve postavljene na preizkušnjo«.^[16]

7. Ob soočenju s to situacijo velik del današnjega sveta išče načine, kako ljudem omogočiti, da zadihajo, kako življenju ponuditi smisel, ki presega neko vročično dejavnost. To morda vsaj delno pojasnjuje zanimanje za »duhovnost«, ki je v nekaterih državah opazno že več desetletij. Ponudbe se množijo, a se kljub vsemu marsikdaj izkažejo kot delne rešitve, saj običajno ostanejo na mnogo nižji ravni v primerjavi s polnostjo nadnaravnega in osebnostnega življenja, ki nam jo ponuja Jezus Kristus.

Medtem ko nekateri predlogi ne segajo dlje od krhke gotovosti materialnih dobrin ali blagostanja v posvetnem smislu, pa »istočasno vidimo številne znake, ki nakazujejo prebujanje verskega čuta, ponovno odkritje pomena Boga za človekovo življenje, potrebo po duhovnosti, po preseganju zgolj horizontalne, materialne vizije človeškega življenja«.^[17] Vsi smo v svojem okolju kdaj začutili to duhovno žejo, ki hrepeni po odkritju kontemplacije, božje družbe in miru.

8. Sveti Jožefmarija je vse kristjane vabil, naj »postanejo duše molitve«, kontemplativne duše sredi sveta, z besedami, ki veljajo v kateremkoli obdobju, tudi v sedanjem času sekularizacije in naraščajočega tehnološkega razvoja: »Dokler bom živ, ne bom nehal oznanjati poglavitne nujnosti tega, da smo duše molitve, vedno (!), v katerikoli situaciji in v najrazličnejših okoliščinah. Bog nas namreč nikoli ne zapusti. […] S tem iskanjem Gospoda se naš celoten dan spremeni v en sam intimen in zaupen pogovor. To sem povedal in zapisal mnogokrat, pa mi ni mar ponoviti, kajti naš Gospod nam s svojim zgledom daje razumeti, da je primerno ravnanje takšno: nenehna molitev, od jutra do večera in od večera do jutra.«^[18] Dejansko živimo v razmerah, ki so zelo ugodne – svet to od nas zahteva – za širjenje te vizije.

Lansko leto pri maši ob liturgičnem prazniku svetega Jožefmarija sem v pridigi dejal, da se naša »žeja po neskončnosti kaže na mnogo načinov, vendar vsi načini za njeno potešitev ne prinašajo potešitve srca. Morda imamo izkušnjo, da smo zapravljali čas v hrepenenju po sreči, zgrajeni le na materialnih dobrinah, uspehu ali udobju. Vemo pa, da Bog edini daje smisel vsem stvarem in poteši želje našega srca.«^[19] Ravno ob tej žeji po duhovnosti, ob tej želji po Bogu, ki utripa v globini srca vsakega človeka, tudi tistih, ki se zdijo zelo oddaljeni od Cerkve, postane še posebej potrebno oznanjevanje božjega povabila, da smo kontemplativni sredi sveta.

»Tvoje obličje iščem, Gospod!«

9. Najintimnejša dinamika ljubezni je v iskanju ljubljenega. Kdor ljubi, se ne zadovolji s tem, da bi ljubljenega poznal površinsko, da bi o njem vedel nekatere reči; hrepeni po kontemplaciji njegovega obličja, po bivanju v njegovi pričujočnosti, poslušanju njegovega glasu. Pristna krščanska molitev je zaznamovana s tistim sinovskim vzdihom psalmista: Vultum tuum, Domine, requiram (Ps 27[26],8), tvoje obličje iščem, Gospod!

Naš oče je to živel in tudi druge učil tega strastnega iskanja Kristusovega obličja sredi običajnega življenja. V eni izmed svojih homilij je z močjo, ki izhaja iz osebnega doživetja, opisal, kako tisti, ki ljubijo Boga, izkušajo neustavljivo potrebo, da ga nenehno iščejo: »Najprej molitveni vzklik in nato še eden in še eden …, dokler se ne zazdi, da ta vnema ne zadostuje več, ker se besede izkažejo za prerevne … in dajo prednost božji intimnosti, v gledanju Boga brez prestanka in brez utrujenosti. Tedaj živimo kakor ujeti, kakor zaporniki. Medtem ko v mejah naših zmot in omejitev z največjo možno popolnostjo opravljamo naloge našega položaja in poklica, si duša želi pobegniti … Nameni se k Bogu, kakor železo, ki ga privlači moč magneta. Tako v sladkem nemiru začnemo ljubiti Jezusa na bolj učinkovit način.«^[20]

Duša, ki išče Gospodovo obličje v običajnem življenju, prav tam odkrije najodličnejši kraj za to srečanje. Kontemplacija ni pridržana le peščici posameznikov, ki bi bili v to uvedeni, prav tako ni cilj le za tiste, ki se umaknejo iz sveta. Želja po gledanju Boga se uteleša v središču vsakodnevnih opravil. Gospoda srečujemo za delovno mizo, v skrbi za družino, v družbenih stikih in v počitku. Ljubezen nas vodi k odkrivanju Kristusovega pogleda, ki nas motri in nas vabi, da mu odgovorimo s svojim pogledom.

Videti Boga v vsem

10. Ta ljubeči pogled globoko spremeni dojemanje stvarnosti. Tako začnemo videti razloge za hvaležnost in hvalo, kjer smo prej videli le težave; začnemo slutiti stalno božjo pozornost, kjer smo prej mislili, da smo prepuščeni lastni usodi; začnemo se pogovarjati z njim, kjer smo prej gojili le svoj notranji monolog. »Kjerkoli že bomo, sredi uličnega hrupa in človeških prizadevanj – v tovarni, na univerzi, na polju, v pisarni ali doma – se bomo znašli v preprosti sinovski kontemplaciji, v stalnem dialogu z Bogom. Kajti vse – osebe, stvari, naloge – nam ponuja priložnost in temo za neprekinjen pogovor z Gospodom.«^[21]

Vera nam odpira oči, da zaznavamo vedno dejavno božjo navzočnost tukaj in zdaj. Na ta način odkrivamo neprecenljivo vrednost vsakega trenutka in vsake situacije, saj vemo, da smo v vsakem trenutku predmet Očetove neskončne ljubezni; prepoznavamo skrb njegove previdnosti v majhnih in velikih dogodkih vsakega dne. Radosti, težave, uspehi in nevšečnosti postanejo »surovina« in kraj za pogovor z Gospodom. Nič ni nevtralno; nič ni brez nadnaravne vrednosti, če je storjeno iz ljubezni in z željo, da bi služili in bili drugim v oporo.

Gledati v nebo z nogami na tleh

11. Obstaja tveganje, da duhovno življenje zamenjamo s sentimentalnim izogibanjem dnevnim dolžnostim ali z zatekanjem v abstraktne ideale. V nasprotju s tem pa pristna krščanska kontemplacija korenini v Utelešenju. Bog od nas ne želi, da gledamo oblake v neučinkovitem sanjarjenju, temveč da povzdignemo oči proti nebu ravno preko tega, kar doživljamo, kar imamo v rokah; tudi preko nepredvidenih dogodkov in neprilik vsakega dne, ki so ena izmed stalnih značilnosti običajnega življenja.

Poleg neizogibno potrebnega časa zbranosti, namenjenega molitvi, so tudi dobro opravljeno delo in skrb za družino, državljansko delovanje in prijateljski stiki za nas kraj kontemplacije. V homiliji Strastno ljubiti svet je sveti Jožefmarija to izrazil z veliko močjo: »Ni druge poti: ali bomo znali najti Gospoda v svojem običajnem življenju ali pa ga ne bomo našli nikdar. Zato vam lahko rečem, da mora naša doba materialnemu svetu in okoliščinam, ki se zdijo najbolj običajne, vrniti njihov plemeniti prvotni pomen, jih naravnati k služenju božjemu kraljestvu, jih poduhoviti, da bodo postale sredstvo in priložnost za naše nenehno srečevanje z Jezusom Kristusom.«^[22]

Skratka, kontemplacija nas ne odvrača od naših zemeljskih odgovornosti; nasprotno, spodbuja nas, da jih živimo prizadevno in z ljubeznijo, ker jih gledamo in ljubimo skupaj z Bogom in iz Boga. Zato nam je naš oče govoril, naj živimo »vsak trenutek z utripanjem večnosti«.^[23]

12. Duša, ki je okusila sladkost božje navzočnosti, doživlja neko sveto napetost: na eni strani željo po popolni združitvi z Bogom v nebesih; na drugi strani zavedanje o poslanstvu, ki ji ga je Gospod zaupal v svetu. Sveti Jožefmarija je opisal to notranje stanje, v katerem se diskurzivna molitev spreminja v bolj umirjeno in globoko kontemplacijo: »Besede se izkažejo za prerevne … in dajo prednost božji intimnosti, v gledanju Boga brez prestanka in brez utrujenosti. […] Ni premišljevanja, ampak gledanje! In duša od prekipevanja spet zapoje novo pesem, ker čuti in tudi ve, da jo Bog ljubeče gleda ves čas.«^[24]

Ta kontemplacija nas ne samo ne oddalji od sedanjosti, temveč nas še bolj poveže z njo. Po nagibu božje milosti izkušamo tisti radostni paradoks, da smo »obenem v nebesih in na zemlji«. Naše noge trdno stojijo na tleh, prevzemajo nase težave, napore in hrepenenja naših sodobnikov, medtem ko srce in um ostajata zasidrana v tistem »toku ljubezni, ki je skrivnost troedinega Boga«.^[25]

Sveti Avguštin je to dvojno pripadnost svetu in nebesom izrazil s posebno jasnostjo: »Tvoja čustva so stopnice; tvoja volja je pot. Ko ljubiš, greš navzgor; če se zanemarjaš, se spuščaš. Če boš ljubil Boga, boš v nebesih, tudi če si na zemlji. Srce se ne dvigne tako, kot se dvigne telo. Da dvigneš telo, moraš spremeniti njegovo lego; da dvigneš svoje srce, spremêni svojo voljo.«^[26]

Čas je kratek

13. Sekularni značaj poklicanosti v Delo nam izpred oči ne odvzame našega cilja. Skozi zgodovino hodimo vedoč, da je naša dokončna domovina v nebesih (prim. Flp 3,20). To zavedanje o času, ki mineva, vtisne v naše življenje globoko nujnost ljubezni. Sveti Pavel nas opozarja: Tempus breve est (1 Kor 7,29), čas je kratek. To ni tesnobna misel, temveč spodbuda, da mirno izkoristimo vsako priložnost, ki nam jo Bog ponudi, da bi obrodili sadove ljubezni.

Sveti Jožefmarija je pogosto razmišljal o tem dejstvu, da bi nas spodbudil k velikodušni in veseli izročitvi: »Tempus breve est! Kako kratek je čas našega bivanja na zemlji! […] Zares kratek je naš čas, da ljubimo, da dajemo, da zadoščujemo. Zato ni prav, da ga tratimo ali da ta zaklad neodgovorno mečemo skozi okno: ne moremo brezumno zapraviti tega obdobja na svetu, ki ga Bog zaupa vsakemu izmed nas.«^[27]

Čas je talent, ki nam ga je Gospod dal v roke, da ga posvetimo. Vsaka ura dela, vsako ljubeznivo dejanje, vsaka pozornost do drugih je kovanec večnosti. Ko mislimo na končni cilj v slavi, razumemo, da je ljubezen, ki jo vložimo v majhne ali velike stvari vsakega dne, edino, kar bo ostalo za vedno.

Kontemplacija je božji dar

14. Velja tudi spomniti, da kontemplacija ni zgolj rezultat človeških tehnik ali psiholoških metod koncentracije. Kontemplacija je predvsem zastonjski božji dar, milost, ki jo Sveti Duh naklanja ponižnim in poslušnim srcem. Sveta Terezija je zapisala: »To je nekaj, kar da Bog.«^[28]

Zato kontemplacija zahteva držo zaupanja in sinovske predanosti Bogu. Treba je prositi Gospoda za luč, ki je potrebna, da bi stvari videli, kot jih vidi on. Tako je molil sveti Jožefmarija: »Gospod, naj vidim s tvojimi očmi, Kristus moj, Jezus moje duše«; naj gledam svet, osebe in dogodke z jasnostjo tvoje resnice in nežnostjo tvojega srca. Ali kot je ob neki drugi priložnosti prosil Gospoda: »Gospod, da bi spregledal! Naj se moj razum napolni z lučjo in naj Kristusova beseda pronica v moj razum; naj se v moji duši ukorenini njegovo življenje in me preoblikuje v pričakovanju večne slave.«^[29]

15. Čeprav je kontemplacija dar, ki človeškim silam samim ni dostopen, pa zahteva aktiven odziv z naše strani. Dobro vemo, da milost ne izniči narave, temveč jo predpostavlja in izpopolnjuje. Zato pot do kontemplativnega življenja zahteva miren, toda stalen boj.

Na prvem mestu je potrebna zvestoba dnevni premišljevalni molitvi. Potrebujemo tiste trenutke, namenjene izključno srečanju z Bogom v samoti, kjer se učimo poslušati njegov glas in prilagajati svojo voljo njegovi. V premišljevalni molitvi se duša obnavlja in pridobiva duhovno držo, potrebno za vzdrževanje stalnega dialoga z Bogom – pogosto brez besed – v preostalem delu dneva. Katekizem Cerkve nas spominja: »Ne moremo moliti ‘ob vsakem času’, če ne molimo v določenih trenutkih prav hote: to so pomembni časi krščanske molitve, glede intenzivnosti in glede trajanja.«^[30]

Kot drugo pa moramo skozi ves dan gojiti zavedanje o božji navzočnosti. Poleg prošnje Gospodu za dar nenehne molitve obstajajo tudi človeška sredstva, ki nas nanjo pripravljajo in jo omogočajo v teku dneva: aktivno iskanje trenutkov tišine, srčnost, da ohranjamo osredotočenost na eno dejavnost, vztrajnost pri stalnem delu, ponižnost za poslušanje, stik z naravo, odprtost za iskreno prijateljstvo in še mnogo drugih načinov. Kot nas Gospod v evangeliju uči razmišljati, je v naših rokah, da pripravimo zemljo svojega srca, da bomo rodovitno sprejeli milost, ki nam jo Bog vedno ponuja (prim. Mt 13,1-23). Leon XIV. nas je pred kratkim povabil, naj »spodbujamo pravo higieno pozornosti: ritme, ki vključujejo tišino, refleksiven študij, branje, preudarno analizo; brez teh elementov je lahko ogrožena notranja svoboda«,^[31] skupaj z njo pa tudi naša sposobnost molitve.

16. Sveti Jožefmarija nas je svaril pred iluzijo nekoga, ki bi pričakoval, da bo s pasivno držo dosegel duhovno zrelost. Minevanje časa samo po sebi človeka ne izpopolni: »Leta ne prinesejo niti modrosti niti svetosti.«^[32] Tisto, kar prinaša modrost in svetost, je ponižen in vztrajen odgovor na božjo milost. Treba se je vsak dan boriti v majhnih stvareh, ne da bi se naveličali, z zavedanjem, da svetost ni v tem, da nimamo napak, ampak da vselej ponižno začnemo znova vedoč, da nas vodi Bog. Ta dnevni boj ni – ne bi smel biti – toga napetost, temveč ljubeč in zaupljiv trud otroka, ki želi svojemu Očetu Bogu pustiti, da ga najde, ter ve, da mu ugaja tudi takrat, ko se kljub svoji dobri volji spotakne ali stori napako.

Blagor čistim v srcu

17. V evangeljskih blagrih je nakazan nepogrešljiv pogoj za kontemplacijo: Beati mundo corde, quoniam ipsi Deum videbunt (Mt 5,8). Čistost srca ni omejena zgolj na krepost čistosti, čeprav jo nujno vključuje. Čistost srca pomeni notranjo svobodo duše od vsake neurejene navezanosti na samoljubje, bogastvo, osebni uspeh ali lastno mnenje. Imeti čisto srce pomeni, da je srce prosto in svobodno za ljubezen do Boga in do drugih. Kdor je poln samega sebe, svojih lastnih sodb in egoizmov, ne more videti Boga, ker je njegov duhovni pogled zamegljen.

Tako tudi razumemo poseben pomen kreposti čistosti in uboštva za svobodo našega srca. Potreba po obeh na poti k svetosti je del splošne duhovne izkušnje. Sveti Jožefmarija je to izrazil v nekih zapiskih leta 1932, ki jih je kasneje prenesel v knjigo Pot: »Odstrani, Jezus, to umazano lupino čutne gnilosti z mojega srca, da bo z lahkoto čutilo in sledilo navdihom Svetega Duha v moji duši.«^[33] Glede uboštva pa je zapisal: »Če si božji človek, si toliko prizadevaj za zaničevanje bogastva, kot si posvetni ljudje prizadevajo, da bi ga imeli.«^[34] V nobenem primeru ne gre za preziranje tega, kar je Bog ustvaril, pač pa za poziv, da na stvari gledamo brez naivnosti, saj vemo, da lahko svobodo zlahka izgubimo, če se naše srce naveže nanje. Da bi bili kontemplativni sredi sveta, moramo temu področju skrbno posvečati pozornost pri našem osebnem spraševanju, pri čemer se poslužujemo tudi velikih ukrepov, če bi bile težave velike.

18. Nekaj, kar pomaga očistiti naše srce neurejenih navezanosti, so dejanja mrtvičenja in pokore, tako notranja kot zunanja. Zato je sveti Jožefmarija pogosto razmišljal o mrtvičenju kot o načinu, da pridobimo »gospostvo nad zemeljskimi stvarmi«,^[35] da smo resnično svobodni, gospodarji samega sebe, da bi se lahko neovirano obračali k Bogu in drugim preko nečesa, kar je slikovito poimenoval »molitev čutov«.^[36] Na tej poti pokore, ki je nepogrešljiva za to, da se očistimo in živimo kot kontemplativni ljudje, je pomembno ne pozabiti, da mora nagib za vse to biti ljubezen, kajti »mrtvičenje ni vredno nič brez ljubezni«.^[37]

Videti Boga v drugih

19. Kontemplativno življenje kristjana ne zapre v neko individualistično intimnost. Nasprotno, pristna kontemplacija razširi srce in nam odpre oči za brate in sestre. Kdor se nauči videti Boga v molitvi, se nauči odkrivati njegovo podobo in navzočnost tudi v ljudeh okoli sebe.

Sveti Jožefmarija nas spominja, da ljubezni do Boga ne moremo ločevati od ljubezni do drugih. Naklonjenost do naših domačih, razumevanje do sodelavca, dobrota do pomoči potrebnih, iskreno prijateljstvo do prijateljev … vse mora preobraziti božja ljubezen. Ne obstaja eno srce, s katerim bi ljubili Boga, in drugo, s katerim bi ljubili ustvarjena bitja: ljubimo z istim srcem.^[38]

Naša kontemplacija se kaže v kakovosti naše bratske ljubezni. Obzirnost v odnosu do drugih, spoštovanje njihove svobode, duh veselega služenja in sposobnost poslušanja so konkretni izrazi življenja iskrene molitve, ki pričajo o tem, da vidimo, kako nas Bog pričakuje v drugih (prim. Mt 25,40).

Kot ljubljeni otroci

20. Temelj našega duha je radostno zavedanje o našem božjem otroštvu. Resnično smo božji otroci v Kristusu. Iz tega sinovstva neposredno izhaja pravo človeško in krščansko bratstvo. Ker vemo, da smo otroci istega Očeta, gledamo na druge »kot na ljubljene otroke« Boga. Razumemo dostojanstvo vsake osebe, ko prepoznavamo njeno ustvarjenost po božji podobi. Dejansko nas mora razmislek o neprecenljivi vrednosti vsake duše spodbuditi k pristni naklonjenosti. Vsak človek je vreden vse Kristusove krvi. Ta resnica nas osvobaja sodb na podlagi videza ali pomanjkljivosti drugih in nas spodbuja, da se imamo iskreno radi, z dejanji in v resnici.

Ko zremo skrivnost Odrešenja, bolje razumemo, da ljubezen do drugih ne sme biti selektivna ali pogojena. Ljubezen zahteva premagovanje predsodkov, razlik v temperamentu ali mišljenju, stalno iskanje tega, kar nas povezuje, in gradnjo mostov občestva. V dnevnem sobivanju, ki ga neizogibno zaznamujejo človeške omejitve in slabosti, se kontemplativna ljubezen na odličen način kaže v potrpežljivosti, razumevanju in odpuščanju.

21. Kdor se zaveda, da mu je Bog odpustil, ne more gojiti zamer ali maščevalnosti. Sveti Jožefmarija nam je zapustil nepozabno lekcijo o odpuščanju, ki je sad njegove lastne izkušnje in globokega življenja molitve: »Ni se mi bilo treba učiti odpuščati, ker me je Gospod naučil ljubiti.«^[39] Razumevanje, resnična ljubezen vedno vključuje to, da znamo opravičiti, odpustiti, da ne vodimo evidence zla, ki smo ga bili deležni. Razumevanje je veliko več kot strpnost: pomeni postaviti se na mesto drugega, opravičiti njegove napake in mu obzirno pomagati, da jih premaga.

Odpuščanje ni šibkost, temveč najvišji izraz moči krščanske ljubezni. S tem ko kristjan odpušča majhne ali velike žalitve, v svetu odseva usmiljeno božje obličje. V svetu, razcefranem zaradi razdeljenosti in konfliktov, smo vsi Kristusovi učenci na tak ali drugačen način poklicani, da smo sejalci miru in veselja, ki temine sovraštva razprši z lučjo vere in močjo ljubezni.

Žeja po dušah

22. »Svetost – kadar je resnična – prekipeva iz svoje posode, da bi še druga srca, druge duše napolnila s tem preobiljem.«^[40] Zato kontemplacija sredi sveta na naraven način poraja globoko apostolsko gorečnost. Ni mogoče zaznati božje ljubezni do človeštva, ne da bi začutili gorečo željo, da bi to ljubezen delili z vsemi.

Kontemplativna duša gleda na svet z apostolskimi očmi. Ne omeji se le na obžalovanje težav svojega časa ali ovir, ki jih včasih postavlja od Boga oddaljena družba, temveč v vsaki situaciji odkrije priložnost za prinašanje luči evangelija ljudem. Njen pogled na svet je pogled upanja in globokega sočutja do tistih, ki tavajo zmedeni, pri čemer se zaveda, da so kljub vsemu morda boljši od nje same (prim. Mt 21,31).

23. Sveti Jožefmarija je vez med kontemplacijo in apostolatom povzel z besedami: »Notranje življenje vključuje rast v povezanosti s Kristusom po kruhu in besedi. In apostolsko prizadevanje je točen, primeren in potreben izraz notranjega življenja.«^[41] Tako razumemo, da življenje molitve, kadar je pristno, ne ugasne v sebičnosti duhovnega udobja; je ogenj, ki gori, ki vnema, ki žene v apostolat. Za kristjana apostolat ni dopolnilna naloga, prostočasna dejavnost; je vitalna potreba po tem, da drugim prinaša resnico in ljubezen, ki napolnjujeta njegovo lastno dušo.

»Ne opravljamo apostolata, smo apostoli!« sem vam pred leti dejal v nekem pismu.^[42] V istem duhu bi lahko rekli, da ne izvajamo kontemplacije: smo kontemplativni. Kontemplacija ni nekaj, kar počnemo občasno poleg drugih stvari; je način bivanja in gledanja na življenje, v Bogu in iz Boga, ki oblikuje vse, kar delamo, kar živimo, kar čutimo. Zato so kontemplacija, delo, bratstvo in apostolat razsežnosti enega samega krščanskega življenja. Z zrenjem Boga v molitvi ga odkrivamo pri delu, ga ljubimo v svojih bratih in sestrah ter ga z veseljem oznanjamo vsem ljudem.

* * *

24. Na koncu tega pisma bi se rad ozrl k sveti Devici Mariji, učiteljici kontemplacije v običajnem življenju. V nazareškem domu je Marija med najpreprostejšimi domačimi opravili motrila svojega Sina. »Marija živi z očmi, uprtimi v Kristusa in napravi vsako njegovo besedo za svojo: ‘Marija pa je vse to ohranila in premišljevala v svojem srcu’ (Lk 2,19; prim. 2,51). Spomini na Jezusa, ki so se vtisnili njeni duši, so jo spremljali v vseh okoliščinah, ko je v svojih mislih spet podoživljala razne trenutke svojega življenja, ki jih je preživela ob Jezusu. Ti spomini so v nekem smislu sestavljali ‘rožni venec’, ki ga je ona sama nenehno ponavljala v dneh svojega zemeljskega življenja.«^[43]

Prosimo našo mater, naj nam pomaga prehoditi to pot do stoletnice tako, da so oči našega uma in srca uprte v Jezusa in da v svoji osebni šibkosti postanemo zveste priče Kristusove ljubezni sredi sveta.

Z vso ljubeznijo vas blagoslavlja

vaš oče

Rim, 16. oktober 2026

^[1] Sporočilo, 19. 3. 2026.

^[2] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologiae, II-II, q. 180, a. 3.

^[3] Benedikt XVI., Deus caritas est, št. 31.

^[4] Prim. Katekizem Katoliške cerkve, št. 2598–2616.

^[5] Benedikt XVI., Avdienca, 30. 11. 2011.

^[6] Jezus prihaja mimo, št. 14.

^[7] Odlok o junaških krepostih božjega služabnika Jožefmarija Escrivája, 4. 9. 1990.

^[8] Kovačnica, št. 1014.

^[9] Pogovori, št. 116.

^[10] Zasebni zapiski, št. 618 (26. 2. 1932).

^[11] Prav tam, št. 619 (29. 2. 1932).

^[12] Navodilo o delu svetega Gabriela, št. 22, opomba 28.

^[13] Konkretno je to bilo 16. 10. 1931 (prim. A. Vázquez de Prada, Ustanovitelj Opus Dei, 1. knjiga, str. 352). Leta pozneje se vrnil k temu trenutku in zapisal: »V luči, ki ni bila moja, sem motril to osupljivo resnici, ki je ostala goreča kakor žerjavica v moji duši in ne bo nikoli ugasnila« (Pismo 15, št. 41).

^[14] Meditacija, 11. 2. 1958 (citirano v: A. Vázquez de Prada, Ustanovitelj Opus Dei, 3. knjiga, str. 309).

^[15] Prim. npr. Jn 15,4 sl.; 1 Jn 2,6 sl.; 4,12 sl.

^[16] Leon XIV., Govor, 6. 6. 2026.

^[17] Benedikt XVI., Avdienca, 11. 5. 2011.

^[18] Božji prijatelji, št. 247.

^[19] Pridiga, 26. 6. 2025.

^[20] Božji prijatelji, št. 296.

^[21] Pismo 6, št. 15.

^[22] Pogovori, št. 114.

^[23] Božji prijatelji, št. 239.

^[24] Prav tam, št. 296 in 307.

^[25] Prav tam, št. 252.