Božje ljudstvo si želi, da so škofje in duhovniki učitelji svetosti prav zato, ker jo iščejo vsak dan preko zakramentalnega življenja in njihove službe. Biti morajo ljudje, ki molijo z vero, ki strastno ljubijo zakrament evharistije in zakrament sprave ter ju živijo z iskreno pobožnostjo, da bi se obogatili z milostjo in mogli na ta način biti nosilci vesele novice za druge duhovnike in vse vernike. Zatekanje k tem sredstvom, ki jih je postavil Jezus Kristus, da bi se lahko poistovetili z njim, omogoča, da verniki ob poslušanju svojih pastirjev slišijo Gospoda, in da ko jih vidijo moliti, tudi sami začutijo nagib k molitvi. Če vidijo, da oni pogosto hodijo k spovedi, se bodo odločili prejemati zakramentalno odpuščanje.
Koristno je tudi premišljevati o zgledu mnogih svetnikov, kot so Arški župnik, sv. Pij iz Pietrelcine ali sv. Jožefmarija Escrivá ter o zgledu pred nedavnim za blaženega razglašenega Janeza Pavla II. Kot je spomnil Benedikt XVI., so za seboj zapustili živ zgled ljubezni do zakramenta sprave in morejo okrepiti zavest o dolžnosti dobrih pastirjev, ki znajo dati življenje za svoje ovce. Če so tudi duhovniki spodbujeni k temu, da so običajno na razpolago v spovednici, se bodo mnoge duše šle očistit svojih grehov, iz tega služenja bodo vzcveteli poklici za semenišče, redovno življenje in poklici dobrih družinskih očetov in mater.
Primerno je tudi negovati homilije z doktrinalnega vidika in z darom jezikov. Za mnoge vernike je nedeljska maša s pripadajočo pridigo edina priložnost za poslušanje o Kristusovem sporočilu. Ob vedno znova obnovljeni prizadevnosti bo pridiganje mnogo učinkovitejše, zlasti če je namenjeno tudi duši tistega, ki pridiga: če se živi to, kar se govori, in se pridiga to, kar se živi.
* Objavljeni prevod ni uradno besedilo.