Ta članek vključuje celotno besedilo posvetitve Svetemu Duhu. Tukaj je objavljeno z namenom, da bi ga lahko vsak vernik Opus Dei uporabil pri svoji meditaciji. Sveti Jožefmarija je določil, da se nekatere posvetitve vsako leto obnovijo ob ustreznih praznikih in da jih člani Dela obnavljajo skupaj z drugimi člani svojega centra. Članek obsega opis zgodovinskega okvira, v katerem jo je sveti Jožefmarija prvič opravil, celotno besedilo ter nekaj gradiva za globlje spoznavanje Svetega Duha.
2. Besedilo posvetitve Svetemu Duhu
3. Gradivo za meditacijo in poglobitev
Zgodovinski okvir
Ustanovitelj je opravil štiri posvetitve Opus Dei: sveti družini (1951), presladkemu Marijinemu Srcu (1951), presvetemu Jezusovemu Srcu (1952) in Svetemu Duhu (1971). V vseh primerih je sveti Jožefmarija to storil kot prošnjo za božjo pomoč v konkretnih potrebah.
V tem članku je na kratko predstavljen zgodovinski okvir posvetitve Opus Dei Svetemu Duhu. Bil je 30. maj 1971, binkošti, ko je sveti Jožefmarija opravil to molitev v kapeli Generalnega sveta v Vili Tevere, katere oltarni nastavek je vitraž, na katerem je upodobljen prihod Svetega Duha na binkoštni dan.
Razlogov za to posvetitev je bilo več. Predvsem je sveti Jožefmarija želel prositi za pomoč tretje osebe Presvete Trojice, da bi navdihnila in vodila vse delovanje Dela ter njegovo širjenje »v dušah vseh ras, jezikov in narodov« ter okrepila svetost njegovih članov sredi doktrinalne in disciplinske krize, ki je v letih po koncilu prizadela mnoge katoliške ustanove.
Obrazec – najdaljši in najbolj razdelan od vseh štirih – vključuje tudi posebno prošnjo za Cerkev, papeža in pastirje. Zelo verjetno je, da je imel pri tej posvetitvi v mislih tudi nov pravni status za Opus Dei, od katerega je bila v navsezadnje odvisna zaščita pristne karizme Dela.
To dejanje odraža tudi neko novo poživitev pobožnosti do Svetega Duha v ustanoviteljevi duši, ki se je pri svetem Jožefmariju začela že zelo zgodaj, vendar se je v tistih letih v njegovi duši pojavila kot novo »odkritje«, zlasti v zvezi z delovanjem Svetega Duha pri maši (prim. Andrés Vázquez de Prada, Ustanovitelj Opus Dei, 3. knjiga, str. 545).
S to posvetitvijo sveti Jožefmarija ni zgolj priporočil članom Opus Dei neko dodatno pobožnost. Njegov namen je bil spodbuditi duhovno življenje, ki bo bolj odprto za delovanje Svetega Duha, ter v tistih, ki so po duhovnem poklicu pozvani k iskanju svetosti, okrepiti globlji stik s Posvečevalcem, ki ga je pogosto imenoval »Veliki neznanec«, saj je bil dejansko takšen vsaj v ljudski pobožnosti in deloma tudi v teološko-duhovnih razpravah. V tistih letih je nastala homilija, posvečena Svetemu Duhu, ki ji je dal naslov ravno Veliki neznanec (pozneje objavljena v knjigi Jezus prihaja mimo) in v kateri poudarja nenehno delovanje Tolažnika v dušah in v Cerkvi.
Posvetitev Svetemu Duhu
O Sveti Duh, tretja oseba Presvete Trojice, ljubeči dih Očeta in Sina, iz katerih večno izhajaš kot bivajoča vez enega bistva, v preprosti enoti edinega resničnega Boga; Sveti Duh Tolažnik, polnost Ljubezni, neskončna Luč, neustvarjeni Dar in začetek vsake milosti; dobrohotno sprejmi posvetitev Opus Dei, s katero se obračamo k Tebi.
Bog Nebeški Oče, ki nisi bil ustvarjen, niti narejen, niti rojen; ki si z Besedo in Svetim Duhom v enem samem dejanju ljubezni hotel, da se Edinorojeni utelesi; ki si nam v imenu Jezusa Kristusa poslal Duha Tolažbe, da bi nas posvečeval in vekomaj ostal z nami; potrdi in prenovi v nas deležnost božje narave, ki si nam jo po milosti naklonil.
Bog Sin, ki nisi bil ustvarjen, niti narejen, temveč si vekomaj rojen iz Očeta; ki si po delovanju Svetega Duha v Marijinem deviškem telesu vzel nase našo človeško naravo in si tako pravi Bog in človek; ki si s sinovsko pokorščino z daritvijo na Križu dopolnil odrešenje od naših grehov; in ki nas po vstajenju od mrtvih in vrnitvi v svojo slavo nisi zapustil sirot, ampak si nam od Očeta poslal drugega Tolažnika, Duha Resnice, da bi te proslavil, pričeval zate in s svojo lučjo razsvetljeval naše duše; pomnoži in okrepi v nas to poslanstvo tvojega Duha, ki nas napravlja podobne tebi in nas zedinja s tabo.
Bog Sveti Duh, ki nisi bil ustvarjen, niti narejen, niti rojen, ampak vekomaj izhajaš iz Očeta in Sina; ki si, ko je prišel binkoštni dan in so bili apostoli zbrani na istem kraju skupaj z Marijo, Božjo in našo Materjo, prišel nadnje in napolnil njihova srca, da so s srčnostjo in v vseh jezikih izpovedovali, da je Jezus Sin živega Boga; ki si sredi tolikih nasprotovanj Cerkvi vedno naklanjal svoj mir, svoje veselje in tolažbo, nam potrjeval vero, krepil upanje, vžigal ljubezen; podeli nam svojih sedmero darov, da bodo vse naše življenje, naša dela, naše misli in naše besede všeč tudi našemu Očetu, ki je v nebesih, večnemu Troedinemu Bogu.
Podeli nam dar umnosti, ki naj nas izpopolni v razumevanju skrivnosti vere; dar modrosti, ki naj, kot sad popolne ljubezni, izboljša naše voljno spoznavanje Boga ter vsega, kar je usmerjeno k Bogu in od Boga izhaja; dar vednosti, po katerem naj prav razumemo, kaj so in kaj morajo biti ustvarjene dobrine po božjem načrtu stvarjenja in povzdignjenja v nadnaravni red; dar svéta, da bi po dobri presoji, kaj je v vsakem trenutku za vsakogar božja volja, mogli svetovati tudi drugim; dar strahu božjega, ki nas navda s studom do vsakega greha in v naše srce vtisne duha češčenja ter globoko in iskreno ponižnost; dar moči, ki naj nas napravi trdne v veri, stalne v boju in zvesto vztrajne v Božjem delu; dar pobožnosti, ki naj nam da čut našega božjega otroštva, veselo in nadnaravno zavest, da smo božji otroci in v Jezusu Kristusu bratje vsem ljudem.
Prosimo te tudi, da nad nas in nad vse, ki se približajo tvojemu Delu, obilno razliješ sadove svojega vzvišenega delovanja v dušah: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, dobrohotnost, krotkost, zvestobo, skromnost, vzdržnost in čistost.
Prosimo te, podpiraj vedno svojo Cerkev in še posebej papeža, da bi nas vodil s svojo besedo in zgledom, in da bi dosegel večno življenje skupaj s čredo, ki mu je bila zaupana; naj nikdar ne manjka dobrih pastirjev in naj vsi verniki, tako da ti služimo s svetim življenjem in celovitostjo vere, prispemo do nebeške slave.
Mi pa ti, o Bog Sveti Duh, posvetimo Opus Dei in vse naše življenje. Izročamo ti vse, kar smo in zmoremo: svoj um in svojo voljo, svoje srce, svoje čute, svojo dušo in svoje telo. Vedno hočemo biti sveti tempelj tvojega bivanja z Očetom in Sinom in naj v nas ne bo ničesar, kar bi nasprotovalo temu prebivališču.
Molímo
Troedini Bog, začetek in konec našega življenja, ki si nas poklical tudi k temu, da smo notranje deležni tvoje slave, poslušaj naše prošnje, s katerimi se v otroški pobožnosti obračamo nate:
Nakloni svoji Cerkvi mir, da bi vsi katoličani, polni Svetega Duha, vedno pred ljudmi trdno in resnično pričevali za vero, ki je pravo znamenje njihove ljubezni in smisel njihovega upanja.
Ohrani vedno v svojem Delu duhovne darove, katere si mu podelil, da bi po tvoji ljubeznivi volji, v neločljivi povezanosti z našim očetom, z očetom in z vsemi našimi brati, cor unum et anima una, bili sveti in bi bili učinkoviti kvas svetosti med vsemi ljudmi. Daj, da bomo vselej zvesti duhu, ki si ga zaupal našemu ustanovitelju, ter ga bomo znali ohranjati in posredovati v vsej božji celovitosti.
Razsvetli naš razum, očisti naše srce, utrdi našo voljo. Daj, da bomo vse stvari sprejemali kot prihajajoče iz tvojih rok, vedoč, da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu. Podeli nam duha, poslušnega nežnim vzgibom tvoje milosti, Bog Sveti Duh, in daj, da se velikodušno odzovemo; naj s človeško vdanostjo in nadnaravno zvestobo vedno dajemo sad, ki ga Ti hočeš od nas, in naj ta sad ostane; tako da bomo po nenehnem življenju v tvoji ljubezni, z Marijo, našo Materjo uživali tvojo večno slavo, za vedno združeni z Očetom, ki skupaj s Sinom s teboj živi in kraljuje na vse veke vekov. Amen.
Zaključi se z naslednjimi vzkliki, na katere vsi odgovarjajo:
V/. Pater de caelis, Deus,
R/. Miserere nobis!
V/. Fili, Redemptor mundi, Deus,
R/. Miserere nobis!
V/. Spiritus Sancte, Deus,
R/. Miserere nobis!
V/. Sancta Trinitas, unus Deus,
R/. Miserere nobis!
Gradivo za meditacijo in poglobitev
- Posnetek, na katerem sv. Jožefmarija govori o delovanju Svetega Duha v našem običajnem življenju.
- Nova obzorja (4) – »Ne govorite, poslušajte ga«. Sv. Jožefmarija »odkrije« Svetega Duha s pomočjo preprostega nasveta, ki lahko razsvetli tudi naše duhovno življenje.
- Živeti je zame Kristus (2) – Pot kontemplacije. Stopiti na pot kontemplacije pomeni pustiti Svetemu Duhu, da bi po njegovem delovanju v nas odsevalo Kristusovo obličje.
- Molitev svetega Jožefmarija k Svetemu Duhu