Marijino življenje: brezmadežno spočetje

Ob začetku Marijinega leta pričenjamo z vrsto besedil o življenju Device Marije. Prvo je osredotočeno na Marijino brezmadežno spočetje.

Besedila za notranje življenje

Zgodovina človeka na zemlji je zgodovina božjega usmiljenja. Od vse večnosti, pred stvarjenjem sveta nas je izvolil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni (Ef 1,4). Vendar sta se Adam in Eva, ki ju je naščuval hudič, uprla božjemu načrtu: Postala bi kakor Bog, poznala bi dobro in húdo (1 Mz 3,5), jima je prišepetaval princ laži. In sta ga poslušala. Ničesar nista hotela biti dolžna božji ljubezni. Poskušala sta z lastnimi močmi doseči srečo, h kateri sta bila poklicana.

Toda Bog jima ni obrnil hrbta. Od vse večnosti je v svoji neskončni modrosti in ljubezni vnaprej videl zlorabo svobode s strani ljudi in odločil, da postane eden izmed nas preko utelešenja Besede, druge osebe svete Trojice. Zato se je obrnil k Satanu, ki je skušal Adama in Evo pod podobo kače, in mu zapretil: Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom (1 Mz 3,15). To je prvo oznanilo odrešenja, v katerem razberemo podobo žene, Evine potomke, ki bo Odrešenikova Mati ter bo z Njim in po Njem strlo glavo peklenski kači. Luč upanja se prižge pred človeškim rodom vse od trenutka, ko smo grešili.

"Poskušala sta z lastnimi močmi doseči srečo, h kateri sta bila poklicana."

Tako so se pričele izpolnjevati navdihnjene besede — zapisane mnogo stoletij pred Božje matere rojstvom —, ki jih liturgija polaga na ustnice Marije iz Nazareta. Gospod me je imel v začetku svojih poti, pred svojimi pradavnimi deli. Bila sem zasnovana od vekomaj, od začetka, preden je bila zemlja. Bila sem spočeta, ko še ni bilo pravodovja, ko še ni bilo zbiralnikov, polnih vodá. Preden so bile utrjene gore, pred hribi sem bila spočeta, ko še ni naredil zemlje in pokrajin, ne prvine prahu sveta (Prg 8,22-26).

"Dosegla je zmago proti mogočnemu sovražniku, tako da so Njej, bolj kot komur koli, namenjene tiste hvalnice."

Odrešenje sveta se je odvijalo že vse od prvega trenutka. Kasneje so korak za korakom preroki, navdihnjeni od Svetega Duha, razodevali poteze te Adamove hčere, ki naj bi jo Bog — v predvidenju zaslug Kristusa, vesoljnega Odrešenika človeškega rodu — obvaroval izvirnega greha in vseh osebnih grehov ter jo napolnil z milostjo, da bi jo napravil za vredno Mater utelešene Besede. Ona je mladenka, ki bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel (Iz 7,14); ponazarja jo Judita, junakinja judovskega ljudstva, ki je dosegla zmago proti mogočnemu sovražniku, tako da so Njej, bolj kot komur koli, namenjene tiste hvalnice: Ti si poveličanje Jeruzalema, ti velika slava Izraela, ti ponos našega ljudstva … Gospod, vladar vsega, naj te blagoslovi za vse večne čase (Jdt 15,9-10).

V navdušenju nad Marijino lepoto so ji kristjani vselej namenjali vse vrste hvale, ki jo Cerkev povzema v liturgiji: zaklenjen vrt, lilija med trnjem, zapečaten izvir, vrata nebeška, zmagoslavna vrata proti peklenskemu zmaju, raj, ki ga je Bog zasadil, zvezda, prijateljica brodolomcev, Mati prečista …

J. A. Loarte