“Obrtnik in umetnik”. Tako samega sebe opisuje Manu, profesionalni glasbenik in vodja majhnega podjetja, ki se ukvarja z obnovami v gradbeništvu. Igra bobne v džezovskih zasedbah, je pa tudi poročen in oče dveh otrok. Pogovor o tem, kako združevati življenje glasbenika z življenjem družinskega očeta v “moderni družini”.

Kako si spoznal Opus Dei?

Odkar so moji starši spoznali Opus Dei kmalu po mojem rojstvu, je Delo del mene. Moje odraščanje je bilo kaotično: znašel sem se sredi glasbenega okolja, brez usmeritve, v družbi z ljudmi, s katerimi se ni dobro družiti. V tem kontekstu sem se odločil, da grem na Svetovni dan mladih v Pariz, kjer sem se “znova spreobrnil”. Tja sem se odpravil s skupino iz centra Opus Dei v Marseillu in to je bil pravi preobrat. Potem sem šel na duhovno obnovo in nato zaprosil za sprejem v Opus Dei kotsupernumerarij, ko sem bil star 19 let. Poročil sem se leta 2007 in imam dva otroka.

Kaj počneš v življenju?

Sem profesionalni glasbenik, natančneje džezovski bobnar. Ta poklic lahko v določenih obdobjih prinaša težave s finančnega vidika, še posebej, če je treba skrbeti za družino. Zaradi tega sem se odločil vzporedno ustanoviti podjetje za obnove v gradbeništvu za mirnejša obdobja. Ta dva poklica konec koncev nista tako oddaljena drug od drugega, kajti po mojem mora obrtnik biti tudi umetnik!

Se je mogoče posvečevati z bobnanjem?

Glasba je resen poklic, ki zahteva veliko trdega dela. Kot vsako drugo dejavnost izročam svoje ure bobnanja Gospodu, prizadevam si začeti točno ob uri, pravočasno končati, se potruditi, kadar se mi več ne ljubi, zaključiti, ko se je treba lotiti drugega dela.

Kako v svojem okolju opravljaš apostolat?

Moj poklic je poklic stika z drugimi glasbeniki na eni strani in s publiko na drugi. Hitro vzpostavljam odnose resničnega prijateljstva, ki jih je treba brez odlašanja negovati in zanje skrbeti. Glasba je zelo odprto okolje, nič težje kot kakšno drugo glede apostolata, okolje, ki pritegne k sebi ljudi iz najrazličnejših sredin in pogledov: ljudi iz mest in podeželja, intelektualce in povzpetneže … Zato je res, da nekaterim mojim kolegom glasbenikom ta razpetost med višave in nižave predstavlja problem …

Kako usklajuješ turneje in družinsko življenje?

Odločil sem se, da ne bom 360 dni v letu na poti … Sprejemam samo glasbene projekte, ki so zelo zanimivi in so združljivi z mojim družinskim življenjem. Doma sem prisoten med tednom, pogosto pa me zaradi turnej ni za konec tedna. Varuške, sorodniki in stari starši so zato dragocena pomoč …

Deliš svojo strast z ženo?

Tako kot v primeru žena vojakov so potrebne specifične sposobnosti za “prenašanje” glasbenikov … Kar se mene tiče, imam srečo, da je moja žena glasbenica. Skupaj sva igrala, ko sva bila fant in dekle. Po rojstvu najinih dveh otrok sva najine skupne glasbene projekte postavila na stran, vendar upava, da bova kmalu spet zaigrala skupaj … Srednjeročno pa imava tudi skupne profesionalne projekte.

Kakšno vlogo naj bi po tvojem imel družinski oče v “modernem zakonu”?

V mojem zakonu vlada popolna enakost! Moja žena vodi tečaje klavirja na konservatoriju. Njen urnik se začne kasneje, saj njeni učenci najprej končajo s šolo, potem pa imajo tečaje do poznih ur: tako se ona odpravi od doma okrog 16.30 in se vrne ob 22h. Jaz grem te tri ali štiri dni na teden po otroka in se jima posvečam od pol petih do noči.

Kako ste vzpostavili takšno organiziranost?

Vzgoje in družinskega življenja se ne naučiš iz priročnikov! Ko sva se odločila, da se bova poročila in imela otroke, sva vedela, da bo to spremenilo najino življenje, vendar ni bilo mogoče vnaprej vedeti, kako bo to v resnici … Tako kot pri posvečevanju, gre za to, da dobro poznaš teorijo in da jo predvsem poskušaš takoj prenesti v prakso!

Na kratko …

Moja poklicanost v Delo, ta čut za božje otroštvo, ki je tako zasidran v duhu svetega Jožefmarija, ljubezen do Božje matere in sv. Jožefa, to daje smisel mojim intenzivnim dnevom. In kot je pravil sv. Jožefmarija: splača se!