Dragi bratje in sestre,

tudi letos smo prehodili križev pot, Via crucis, in se z vero spominjali dogodkov Kristusovega pasijona. Naše oči so ponovno videle trpljenje in stisko, ki ju je moral naš Odrešenik prestati v uri velike bolečine, ki je zaznamovala vrh njegovega zemeljskega poslanstva.

Jezus umira na križu in leži v grobu. Dan velikega petka, tako prepojen s človeško otožnostjo in vernim molkom, se zaključuje v tihoti razmišljanja in v molitvi. Ko se bomo tudi mi vrnili domov tako kot oni, ki so bili navzoči pri Jezusovi žrtvi, se bomo bíli po prsih in premišljevali o tem, kar se je zgodilo. Ali je mogoče ostati neprizadet spričo smrti Boga? Za nas, za naše odrešenje je postal človek in je umrl na križu.

Bratje in sestre, naše poglede pogosto raztresajo zmedeni in kratkotrajni zemeljski interesi. Danes pa jih uprimo h Kristusu. Ustavimo se in se zazrimo v njegov križ. Križ je vir nesmrtnega življenja, je šola pravičnosti in miru, je vesoljna dediščina odpuščanja in usmiljenja, je trajni dokaz darujoče se neskončne ljubezni, ki je prignala Boga do tega, da je postal ranljiv človek kot mi, vse do smrti na križu. Njegove pribite roke se odpirajo za vsakogar in nas vabijo, da se mu približamo z gotovostjo, da nas bo sprejel in nas stisnil v objem neskončne nežnosti: “Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32).

Prek boleče poti s križem so ljudje vseh časov, spravljeni in odrešeni s Kristusovo krvjo, postali božji prijatelji, otroci nebeškega Očeta. “Prijatelj!” tako poimenuje Jezus Juda in mu naslovi še zadnji dramatični klic k spreobrnjenju. Prijatelj reče vsakemu od nas, ker je pravi prijatelj vseh. In vendar ljudem ne uspe vedno dojeti globine te brezmejne ljubezni, ki jo Bog goji do svojih ustvarjenin. Zanj ni razlike med rasami in kulturami. Jezus Kristus je umrl, da bi osvobodil vse človeštvo od nepoznavanja Boga, iz kroga sovraštva in maščevanja, iz sužnosti grehu. Križ dela iz nas brate.

Sprašujemo se: kaj pa smo naredili iz tega daru? Kaj smo naredili iz razodetja božjega obličja v Kristusu, iz razodetja božje ljubezni, ki premaguje sovraštvo? Tolikeri tudi v našem času ne poznajo Boga in ga ne morajo najti v križanem Kristusu. Toliko jih je, ki iščejo ljubezen in svobodo, ki izključujeta Boga. Tolikeri mislijo, da ne potrebujejo Boga. Dragi prijatelji, potem ko smo skupaj podoživeli Jezusovo trpljenje, pustimo, da nas ta večer njegova žrtev na križu vznemiri; pustimo mu, da postavi pod vprašaj naše gotovosti; odprimo mu srce: Jezus je resnica, ki nas osvobaja za ljubezen. Ne bojmo se! Ko je Gospod umrl, je rešil grešnike, to je vse nas. Apostol Peter piše: Jezus “je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.” (1 Pt 22,24). To je resnica velikega petka: na križu nam je Odrešenik vrnil dostojanstvo, ki nam pripada, naredil nas je za posinovljene otroke Boga, ki nas je naredil po svoji podobi in liku. Ostanimo torej v češčenju pred križem. O Kristus, križani kralj, daj nam, da te bomo prav spoznali, daj nam veselja, pa katerem hrepenimo, ljubezni, ki bo napolnila naše srce, žejno po neskončnem. To te prosimo nocoj, Jezus, Božji Sin, ki si umrl za nas na križu in vstal tretji dan. Amen.