Ngarariga in Riara sta dve vasi, ki sta del divizije Limuru v okrožju Kiambu. Zanj so značilni hribi, planote ter visoke strukturne ravnine, idealne za plantaže kave in čaja. Obiranje kave in čaja sta glavna vira dohodka na tem področju.

Ljudje prihajajo sem iz vse Kenije v iskanju občasnega dela. Običajno živijo kot skvoterji. V visoki sezoni delajo, vendar so v času izven sezone odpuščeni. To pomeni, da pol leta nimajo stalnega vira dohodka.

Območje Ngong je eden izmed 6 divizij, ki sestavljajo okrožje Kajiado. Populacijo sestavljajo predvsem Maasai, ki so pastirji. Zaradi svojega nomadskega načina življenja so pogosto nepismeni. To še zlasti velja za dekleta, ki so poročene že pri približno 15 letih. Za zakonske zveze se dogovorijo starši v zameno za živino kot doto in dekleta se le redko naučijo dovolj, da bi bile zaposljive.

Da bi pomagali podeželskim ženskam iz Ngarariga, Riara in Ngong, je v letu 2003 ustanova Kianda Foundation predstavila idejo izkoristiti talente univerzitetnih žensk v projektu usposabljanje mentorjev (Training of Trainers, TOT). S tem programom so študentke usposobljene, da lahko v izmenah učijo kmečke ženske brez poslovnih sposobnosti opravljati dejavnosti, ki ustvarjajo dohodek, da odprejo in vodijo lastna mikro podjetja.

Do danes je imelo korist od programa 512 žensk, z udeležbo 73 študentk. Večina v starosti med 25 in 60 let, nekaj z več kot 60. Te so bile babice, katerih otroci so umrli zaradi AIDS-a in se trudijo zaradi svojih osirotelih vnukov.

Program Usposabljanje mentorjev je plod družbene skrbi, s katero je sveti Jožefmarija, ustanovitelj Opus Dei, navdušil v besedah ​​in na primerih milijonov ljudi.

Projekt

Direktorica tečaja, odgovorna za projekt, gospa Susan Kinyua, izbira in pripravlja študentke — okoli 15 na skupino — na intenzivni enotedenski tečaj podjetništva. »Razložim jim od kod ženske prihajajo in kam jih želimo pripeljati,« pravi gospa Kinyua.

Tečaju sledi obdobje osebne priprave s sestanki za razvoj osebnosti — človeške kreposti — in raziskave. V tem času študentke obiščejo domovo 80 žensk, ki so bile izbrane za program in izpolnijo vprašalnik.

Ženske so izbrane med tistimi, ki jih priporoči lokalna župnija ali Urad za razvoj skupnosti. Čeprav se jih ob tem času lahko sprejme le 80, jih na razgovor pride veliko več.

»Decembra 2005, ko smo šli na Kamirithu s predstavitvijo za uvedbo projekta, smo ugotovili, da na nas čaka 3000 žensk!« pove direktorica. Ko so bile študentke pripravljene, so začele z delovnimi sestanki.

Pomemben del usposabljanja žensk se imenuje »življenjske spretnosti« ali krščanske in človeške kreposti, ki so potrebne za življenje: poštenost, razigranost, duh služenja, higiena, bonton ... ki na koncu koristijo njihovim družinam in družbi na splošno. Kot pravi gospa Kinyua: »Projekt vpliva na celotno osebo, ženske se naučijo bolje izkoriščati stvari, čistoče ... in takojšnja posledica je večje samospoštovanje.«

Enomesečno usposabljanje zajema vse, kar potrebujejo za uspešno poslovanje: načrtovanje, priprava proračuna, računovodstvo, marketing, finančna sposobnost in varčevanje. Po tem je vsaka študentka zadolžena, da manjši skupini udeleženk pomaga pri načrtovanju lastnega podjetja. Ko je določen denarni znesek potreben za zagon  podjetja, Fundacija Kianda odobri znesek iz sredstev, omogočenih s strani Evropske unije.

Začele so vse vrste podjetij, od tovornih oslov, do frizerskih salonov, kioskov, novih in rabljenih oblačil, do dobave gradbenega materiala, pletenja, šivanja, prodaje zelenjave, do reje krav molznic, koz, ovc itd.

»Podarjene življenjske spretnosti cenijo še bolj kot denar,« pravi gospa Kinyua. »Sposobne so interakcije z drugimi ljudmi. Vidijo, da nas res skrbi za njih in sprašujejo: “Ali nam boste po koncu projekta še vedno svetovali?” Trudimo se, da bomo.«

Študentke spremljajo ženske šest mesecev, da bi rešile vse morebitne težave, preučile njihove pobude in ocenile možnosti za nadaljnji razvoj. Fundacija Kianda poveže najbolj obetavne s programi za mikro financiranje in jim pomaga pri pridobivanju kredita, da izboljšajo svoje poslovanje.

Od žensk se pričakuje, da vrnejo iz njihovega zaslužka, tedensko ali mesečno, 20% izposojenega denarja. Rezultati so precej navdušujoči.

Izbrane zgodbe

Ko je gospe Edith Muthoni umrl mož, se je bila prisiljena preseliti v barakarsko naselje, kjer je najela sobo, ki je bila premajhna za namestitev nje in otrok. Otroke je pustila pri njihovi babici na podeželju in začela z malim podjetjem za nakup in prodajo mleka.

Od vsakega še tako majhnega zaslužka je poslala nekaj svoji mami za vzdrževanje otrok in ostanek porabila za lastne osnovne potrebe, kot so hrana in najemnina. S kapitalom projekta TOT, si je kupila več različnih proizvodov, kot so zelenjava, jajca in mleko. Dobički so bili dobri in od takrat ji je uspelo zgraditi hišo v naselju in sedaj živi skupaj otrokoma.

Alice Waithera Kamau iz Ngarariga je uživala v kuharskih tečajih. Strinja se, da gre “najlažja pot, do moškega srca skozi želodec”. Po izkušnjah, pridobljenih v času usposabljanja, se njen mož in otroci veselijo domačih obrokov.

Poleg tega zdaj pripravlja nekaj prigrizkov, kot so mandazi in krofe za prodajo v svojem kiosku (ki je bil ustanovljen s pomočjo projekta), namesto da bi jih kupovala. Na ta način dobi višjo stopnjo dobička.

Hannah Wakaba iz Ngong, ki je bila vdova 10 let, pravi: »Kot vdova sem se zelo smilila sama sebi in izgubila sem samozavest. Imela sem občutek, da vsi gledajo name zviška. Zdaj sem bolj vesela, pridružila sem se podporni skupini drugih vdov, kjer delimo pozitivne vrednote, kot so trdo delo, točnost, vedrino, samozavest in poštenost, česar sem se naučila na tečajih življenjskih veščin. Naučila sem se gledati na pozitivno stran življenja! Moji trije otroci so opazili razliko.«

Anketa za spremljanje blaginje

Število revnih v Keniji: (zaslužijo manj kot 1 USD na dan za podporo družini)

— 1972: 3.700.000

— 1994: 11.500.000

— 2002: več kot 15 milijonov

— 2005: 60% prebivalstva

V skladu s svojo izjavo o poslanstvu — spodbujanje socialnih, izobraževalnih in duhovnih potreb žensk v Keniji — fundacija Kianda želi spodbuditi v univerzitetnih študentih skrb za manj privilegirane.

Kot sveti Jožefmarija, ustanovitelj Opus Dei, poudarja v nekem intervjuju: »Univerza ne bi smela oblikovati moških in žensk, ki bodo sebično uživali ​​ugodnosti, ki so jih dosegli s svojim študijem. Morala bi pripraviti študente za življenje nesebične pomoči do svojega bližnjega, krščanske ljubezni« (Pogovori y msgr. Escrivájem, št. 74)

To je bilo pred kratkim potrjeno v naukih papeža Benedikta XVI., ki piše: »Vedno bodo trpeči, ki kričijo po tolažbi in pomoči. Vedno bo osamljenost. Vedno bodo razmere, kjer potrebujejo material, kjer je pomoč v obliki konkretne ljubezni do bližnjega nujno potrebna (...). Za mlade to razširjeno sodelovanje predstavlja šolo življenja, ki jim nudi formacijo v solidarnost in pripravljenost, da ponudijo ne le materialne pomoči, vendar tudi del sebe.« (Deus caritas est, 28-30).