Isidoro Zorzano razglašen za častitljivega

Sveti oče Frančišek je 21. decembra pooblastil Kongregacijo za zadeve svetnikov, da izda odloke v zvezi z osmimi postopki kanonizacije. Med njimi je tudi odlok o junaških krepostih Isidora Zorzana (1902-1943), inženirja, ki se je Opus Dei pridružil leta 1930.

Isidoro Zorzano

Ob novici, ki jo je objavil Sveti sedež, je msgr. Fernando Ocáriz, ki je vikar pomočnik in generalni vikar Opus Dei ter od smrti msgr. Javierja Echevarría vodi Prelaturo, dejal: »To je trenutek posebnega veselja in hvaležnosti papežu Frančišku, ki smo ga deležni prav zdaj, ko v Prelaturi Opus Dei občutimo bolečino zaradi izgube našega predragega prelata.«

Povedal je še: »Isidoro Zorzano je bil zgled delavnosti in duha služenja v poklicnem delu, čuta za družbeno pravičnost — ki se je kazal v pozornosti in spoštovanju do njegovih sodelavcev —, zgled ljubezni do evharistije, velike vere v Boga in občutljivosti do pomoči potrebnih. V edinosti z vsemi verniki in prijatelji Prelature, ter z mnogimi, ki gojijo pobožnost do Isidora, prosim Gospoda, naj nam njegov zgled pomaga, da bomo rasli v teh tako pomembnih razsežnostih življenja vsakega kristjana in bomo dobri otroci Cerkve.«

V nekem pogovoru je postulator postopka msgr. José Luis Gutiérrez izpostavil Isidorovo lojalnost in jo predlagal kot vzor za delavce. Omenil je tudi, da je Isidorov sluh svetosti zelo razširjen — prejeli so več kot 5.000 poročil o uslišanih prošnjah, pripisanih njegovemu posredovanju — in je vse povabil, naj ta novi korak na poti do njegove beatifikacije izkoristimo za to, da po Isidoru prosimo Boga za usluge in čudeže.

Življenjepis

Isidoro Zorzano se je rodil 13. septembra 1902 v Buenos Airesu (Argentina).

Obiskoval je gimnazijo v Logroñu (Španija), študiral je industrijsko inženirstvo v Madridu in diplomiral kot inženir leta 1927.

Najprej se je zaposlil v Malagi na področju vodenja delavnic andaluzijskih železnic; istočasno je predaval na tamkajšnji tehniški visoki šoli.

Na enem od potovanj v Madrid, leta 1930, je srečal svetega Jožefmarija Escrivája, svojega nekdanjega sošolca. Njemu je zaupal svojo željo, da se sredi sveta popolnoma preda Bogu, in zaprosil za sprejem v Opus Dei, katerega delovanje se je komaj začelo. Delo v svoji stroki ja nadaljeval v Malagi, kasneje pa v enem od železniških podjetij v Madridu.

V svojem poklicnem življenju je odločno pričeval o svoji krščanski veri. Njegovo veselje in zanesljivost pri delu, njegova predanost v služenju pomoči potrebnim, njegova vera in ljubezen do bližnjega pri dejavnostih izobraževanja in kateheze med zapuščenimi je bila vzorna.

S svojo zvestobo je bil Isidoro vedno trdna opora ustanovitelju Opus Dei. V času španske državljanske vojne (1936-1939) je herojsko dokazal svojo ljubezen do Cerkve in svojo gorečnost za rešitev duš.

V duhu oznanjevanja svetega Jožefmarija je iskal v delu globoko povezanost z Jezusom Kristusom in vedno živel v božji navzočnosti. Njegovo duhovno življenje je bilo zaznamovano z globoko izkušnjo božjega otroštva, z veliko ljubeznijo do Božje Matere in z iskreno željo, da se v duhu mrtvičenja in pokore poistoveti s Kristusom.

Umrl je v sluhu svetosti 15. julija 1943, po dolgi in mučni bolezni, ki jo je pogumno in veselo prenašal.