»Poslušaj« – tako se začne ena velikih molitev stare zaveze, znana kot Šemá Izrael. Zabeležena je v Peti Mojzesovi knjigi in Jezus jo navede kot odgovor na vprašanje o prvi in največji zapovedi: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!« (5 Mz 6,4-5; Mr 12,29-30). A ta molitev ne odgovarja samo na omenjeno zapoved; izpostavlja tudi pomen dnevne prakse, da bi se srce in um ohranjala v sozvočju z Bogom:

»Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom in govôri o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za čelni nakit med očmi! Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata!« (5 Mz 6,6-9).

Za kristjana je to močan poziv, naj bo njegovo srce v nenehnem dialogu z Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Svetniki in duhovni pisci so vedno predlagali konkretne načine za negovanje tega dialoga, kot so posvečanje časa molitvi in duhovnemu branju, redno prejemanje evharistije, molitev rožnega venca in zaključevanje dneva s spraševanjem vesti. V istem praktičnem smislu je sveti Jožefmarija že zelo zgodaj začel govoriti o načrtu duhovnega življenja, ali preprosteje, kot se je takrat običajno reklo, o »načrtu življenja«.^[1]

Namen, cilji in procesi

V enem od svojih pisem Timoteju apostol Pavel spodbuja svojega mladega učenca, naj živi pobožno in sveto življenje v športnem duhu: »Vadi se v pravi pobožnosti. Urjenje telesa namreč le malo koristi, prava pobožnost pa je koristna v vsem, ker obljublja življenje, sedanje in prihodnje« (1 Tim 4,7-8). Tudi v drugih pismih sveti Pavel svoje poslušalce opominja, da Bog hoče, da sodelujemo z njegovo milostjo; in zopet primerja naše prizadevanje s športom: »Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli« (1 Kor 9,24).^[2]

V športu, tako kot na mnogih drugih področjih življenja, je pomembno, da imamo jasen namen in si zastavljamo konkretne cilje. Če gre nekdo v telovadnico samo zato, da se ozira naokoli in počne, kar mu pač pride na misel, verjetno zapravlja čas in se bo kmalu začel dolgočasiti ali pa se celo poškodoval. Enako velja, ko gre za pridobivanje pomembnega znanja, za razvoj kakega projekta ali zagon posla. Brez določenega namena in postavljenih ciljev se hitro zgodi, da izgubimo smer, postanemo raztreseni in vložek je izgubljen. Ko torej pogledamo na svoje življenje tako, kot ga gleda Bog – se pravi z vsemi drobci, ki ga sestavljajo, obenem pa v vsej njegovi širini in globini –, ravno tako potrebujemo jasen cilj: postati sveti, tako da nas vodi in »preplavlja« božja milost,^[3] ter pomagati še mnogim drugim, da najdejo in uživajo srečo življenja v Bogu.

Postavljanje jasnih ciljev pa vseeno vključuje nekatere omejitve. Za to, da bi na primer zmagali na športnem prvenstvu, vzpostavili uspešen posel ali dosegli dobre ocene, ni dovolj, da imamo jasno predstavo o tem, kaj želimo. Za uspeh ne zadostuje opredelitev ambicioznih ciljev, temveč je potreben tudi ustrezen »sistem«. Za trenerja sistem pomeni način, kako izbira igralce in vodi treninge. Za podjetnika je sistem način, kako se zaposluje delavce, razvija ideje za izdelke in izvaja marketinške kampanje. Za študenta je sistem način, kako si dela zapiske, sledi načrtu branja in se pripravlja na izpite.

V duhovnem življenju je imeti konkreten življenjski načrt podobno kot imeti »sistem«, ki olajša (pa četudi samo z odstranjevanjem ovir) delo Svetega Duha, ki nas vodi in preoblikuje.^[4] »Povabilo k svetosti, ki ga je Jezus Kristus namenil vsem ljudem brez izjeme, od vsakogar zahteva skrb za notranje življenje, da se dnevno uri v krščanskih krepostih.«^[5] To, da imamo jasen namen živeti in rasti v svetosti, je potrebni pogoj, da se sploh lahko odpravimo na pot v tej smeri. A če bi se osredotočili samo na ta namen, bi naš zagon najbrž kmalu minil. Spričo naše nestalnosti in šibkosti bi lahko hitro izgubili potrpljenje do samega sebe ali celo do Boga, misleč, da nismo dovolj dobri ali da Bog nikoli ni hotel, da si zastavimo tako visok cilj. Sveti Pavel nas na primer spodbuja, naj molimo neprestano (prim. 1 Tes 5,17). Vendar pa je treba razmisliti, kako nekaj takega doseči po stvarni in vzdržni poti; težko bi bilo, na primer, vedno moliti na enak način, tako kot je težko, ali vsaj nezdravo, prehranjevati se vedno z enim in istim živilom.

Sveti Jožefmarija nas je zato nagovarjal, naj bomo zvesti načrtu življenja, ki predstavlja nekakšno »duhovno dieto«, posebej zasnovano in uravnoteženo za običajne ljudi: »Tisti, ki izpolnjuje naše norme duhovnega življenja – kdor se bori, da bi jih izpolnil –, tako v obdobju zdravja kot v bolezni, v mladosti in starosti, ko sije sonce in ko divja neurje, kadar jih izpolnjuje z lahkoto in kadar mu je težko, ta moj sin je vnaprej določen, če vztraja do konca: prepričan sem o njegovi svetosti.«^[6]

Ta zvestoba pa ni primerljiva s prizadevnostjo učenca, ki dosega dobre ocene, ker posveča učenju dovolj časa. Na področju milosti, čeprav osebno prizadevanje šteje, so stvari nekoliko drugačne kot na področju narave. Svetost, veličino, h kateri nas Bog kliče, smo že obilno prejeli kot dar in se nam še naprej podarja kot nekaj zastonjskega, zlasti po zakramentih. Zato je bolj kot junaška moč potrebna velika ponižnost: duhovno uboštvo in hvaležnost za vse, kar nam Bog daje. On si želi vedno večje intimnosti in sozvočja z nami, da bi se zanašali predvsem nanj in se pustili preoblikovati njegovi milosti. Ravno to – prizadevanje za ohranjanje neprekinjenega dialoga z Bogom, ki že prebiva v nas – pa je sámo bistvo svetosti. S tega gledišča načrt duhovnega življenja sploh ni sistem; gre bolj za neko zavezo k odnosu, globoko zakoreninjeno v nas; k odnosu sina z Očetom. In ta odnos je jedro svetosti.

Pod vodstvom Duha

Nepogrešljivi trud, ki ga zahteva izpolnjevanje življenjskega načrta, prinaša s seboj nekaj tveganj, na katera se je dobro pripraviti. Ena od nevarnosti je v tem, da preveč pozornosti posvečamo izpolnjevanju samega načrta, premalo pa odnosu, ki naj bi ga ta načrt spodbudil. Z drugimi besedami, lahko se zgodi, da pozabimo, da osebna svetost ni rezultat nekih dejanj, ki jih izvršimo, temveč je preobrazba, ki jo v vsakem od nas lahko uresniči le Sveti Duh: »Pogosto se druži s Svetim Duhom – velikim neznancem – on je tisti, ki te bo posvetil. Ne pozabi, da si božje svetišče. – V središču tvoje duše biva Sveti Duh: poslušaj ga in se voljno ravnaj po njegovih navdihih.«^[7]

Vloga Svetega Duha ni samo v tem, da nam pomaga in nas podpira v našem prizadevanju za svetost; takšno mišljenje bi pomenilo, da gledamo na stvari ravno narobe. On je prvo gonilo, vodnik, sam ustroj naše svetosti.^[8] Lahko bi celo rekli, da je nemogoče rasti v svetosti zgolj s tem, da zasnujemo nek načrt. Ne le zato, ker ta podvig presega naše moči, ampak tudi zato, ker niti ne vemo dobro, v čem sploh sestoji naša svetost in kakšno obliko naj bi imela. Dogaja se namreč, da se, medtem ko hodimo skozi življenje (včasih celo v istem dnevu!), naposled svetost izkaže kot nekaj povsem drugačnega – veliko boljšega in lepšega – od tega, kar smo si na začetku predstavljali. Če bi se torej strogo držali nekega preozkega razumevanja »naše svetosti«, bi to lahko postala celo ovira za delovanje Svetega Duha v naši duši.

Seveda imajo življenja svetnikov veliko skupnih elementov, saj je svetost umetnina Svetega Duha, ki v nas polagoma oblikuje Kristusa in nas vodi k Očetu.^[9] Poleg tega je isti Duh v Cerkvi navdihnil različne karizme in duhovnosti, s čimer nam je ponudil konkretne poti, po katerih lahko hodimo. Vendar pa niti neka specifična poklicanost v Cerkvi – pa naj gre za poklic v Delu ali pripadnost katerikoli drugi duhovni družini – ne izčrpa ustvarjalnosti Svetega Duha niti ne izniči edinstvenih lastnosti vsake posamezne osebe. Nasprotno, vsaka od teh poti ponuja načine za prečiščenje in povzdignjenje teh značilnosti na višjo raven. Zato nam je oče v nekem pismu dejal, da se »duh Dela, tako kot evangelij, ne nalaga od zgoraj na naše bitje, temveč ga poživlja: je seme, ki mu je namenjeno rasti v zemlji vsakega posameznika«.^[10]

Sveti Jožefmarija se je tega zelo dobro zavedal, ko je zasnoval načrt duhovnega življenja za svoje sinove in hčere v Opus Dei. Ne da bi kakorkoli zmanjšal pomen konkretnih pobožnostnih praks, je zapisal: »Ne smejo se spremeniti v toge norme, v neprepustne oddelke. Določajo namreč prilagodljiv načrt, usklajen z dejstvom, da si človek, ki živi sredi uličnega vrveža, z intenzivnim poklicnim delom in družbenimi obveznostmi ter odnosi, ki jih ne smeš zanemariti, saj se v teh opravilih nadaljuje tvoje srečanje z Bogom. Tvoj načrt duhovnega življenja mora biti kot gumijasta rokavica, ki se popolnoma prilagaja roki, ki jo uporablja.«^[11] V tem smislu je običajno tudi govoril, da je v Delu »mogoče hoditi po poti na mnogo načinov. Lahko hodiš po desni, po levi, v cikcaku, peš ali na konju. Obstaja sto tisoč načinov, kako hoditi po božji poti: glede na okoliščine bo vsakdo, ker mu tako narekuje vest, obvezan, da ubere enega ali drugega izmed teh postopkov. Edino potrebno je, da človek ne skrene s poti.«^[12]

A prav zato, ker je naša svetost nekaj mnogo lepšega in osebnejšega od kakršnegakoli generičnega protokola, je načrt duhovnega življenja pravzaprav sredstvo za svetost. Vsakodnevni čas molitve in duhovnega branja, pogosto prejemanje zakramentov, stalno spremljanje in duhovno izobraževanje … vse to je izjemno pomembno, čeprav svetost ni zgolj v tem, da to počnemo. To so načini, s pomočjo katerih ostajamo v neprekinjenem dialogu z Bogom, njegova nevidna prisotnost v našem življenju nam postaja nekaj domačega, poslušamo ga in privzemamo držo, da učljivo sledimo njegovim navdihom; to so skratka načini, ki nas vodijo k temu, da »ostanemo v njegovi ljubezni« (prim. Jn 15,9).

Razlikovanje med temi sredstvi in prvenstvom delovanja Svetega Duha bi se moralo odražati tudi v duhovnem spremljanju, ki ga prejemamo in ki ga nudimo drugim. Zlasti ko krenemo na pot in delamo prve korake, si moramo prizadevati za pridobivanje trajnih drž ali naravnanosti, ki bodo naš načrt duhovnega življenja utrdile. Toda že takoj na začetku in sčasoma vedno bolj moramo pozornost posvečati tudi bolj osebnim in odnosnim razsežnostim: Kaj mi govori Sveti Duh? So v moji molitvi prisotni vzgibi srca in dialog? Ali resnično iščem Gospoda? Kje je bilo moje srce med sveto mašo ali ko molim rožni venec? Je moje vsakodnevno branje evangelija srečanje z Jezusom? Ali je bil moj obisk Najsvetejšega obisk nekoga, ki ga ljubim? Sem se trudil na navdihe Svetega Duha odgovoriti?

Bolj ko bomo odprti za nežno delovanje Svetega Duha v našem srcu, več miru in veselja bomo našli pri izpolnjevanju našega življenjskega načrta. Če se zatečemo k prispodobi: spoznali bomo, da Bog želi, da smo kot trenerji, ki ciljajo visoko, istočasno pa ljubijo igro in imajo radi svoje igralce; kakor podjetniki, ki uživajo v poslovni avanturi in želijo služiti drugim ter omogočiti blagostanje svojim zaposlenim; ali kot študenti, ki se radi učijo in odkrivajo nova področja znanja. Po tej poti nas je vedno želel voditi naš oče: »Pusti se voditi milosti! Pusti svojemu srcu, da poleti! Kajti če je po eni strani res, da je človeško srce nagnjeno k nizkim stvarem, pa ima tudi krila, da bi poletelo visoko, vse do božjega Srca.«^[13]

^[1] Prim. sv. Jožefmarija, Božji prijatelji, št. 149–153; E. Álvarez, »Načrt življenja«, v: Leksikon svetega Jožefmarija, Burgos, Monte Carmelo, 2013 (geselski članek objavljen na: opusdei.org/sl-si/article/nacrt-duhovnega-zivljenja).

^[2] Glej tudi Flp 3,13-14; 2 Tim 4,7-8.

^[3] »Kolikokrat boš preplavljen, pijan od božje milosti – in kako velik je greh, če se ne odzoveš!« (sv. Jožefmarija, Kovačnica, št. 1007).

^[4] Prim. Rim 8,14-17; 2 Kor 3,18.

^[5] Sv. Jožefmarija, Božji prijatelji, št. 3.

^[6] Sv. Jožefmarija, Pismo 2, št. 59.

^[7] Sv. Jožefmarija, Pot, št. 57.

^[8] Prim. J. Philippe, En la escuela del Espíritu Santo, Madrid, Rialp, 2017, 1. pog.

^[9] Prim. Rim 8,9-16; Ef 2,18.

^[10] F. Ocáriz, Pastirsko pismo, 9. 1. 2018, št. 11.

^[11] Sv. Jožefmarija, Božji prijatelji, št. 149.

^[12] Sv. Jožefmarija, Pismo 10, št. 19.

^[13] Sv. Jožefmarija, Zapiski z družinskega srečanja v Santiagu de Čile, 29. 6. 1974, citirano v: Catequesis en América (1974), 2. zvezek, str. 45 (AGP, biblioteca, P04).