Opus Dei

Moraš sobivati, moraš razumeti, moraš biti brat svojim bratom ljudem, moraš postaviti ljubezen — kot piše španski mistik — tja, kjer ni ljubezni, da bi od tam pridobil ljubezen. (Kovačnica, 457)

Apostol je tudi zapisal, da “ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.” Te besede veljajo tako danes kot včeraj: pred Gospodom ni razlik v narodnosti, rasi, razredu, stanu … Vsak izmed nas se je prerodil v Kristusu, da bi bil nova stvar, božji otrok: vsi smo bratje in bratsko se moramo obnašati! (Brazda, 317)

Navadi se govoriti prisrčno o vsem in o vseh, še posebej o tistih, ki delajo v službi Bogu. In kadar to ni mogoče, molči! Tudi nagle ali nepremišljene pripombe lahko mejijo na opravljanje ali obrekovanje. (Brazda, 902)

Katerakoli dejavnost — naj bo človeško gledano zelo pomembna, ali pa ne — se mora zate spremeniti v sredstvo za služenje Gospodu in ljudem: v tem je prava razsežnost njene pomembnosti. (Kovačnica, 684)

Naš Gospod Jezus je ljudi tako ljubil, da se je utelesil, prevzel našo naravo in živel v dnevnem stiku z revnimi in bogatimi, s pravičnimi in grešniki, z mladimi in starimi, s pogani in Judi. Nenehno je bil v dialogu z vsemi: s tistimi, ki so mu hoteli dobro, in z onimi, ki so iskali le način, kako bi izkrivili njegove besede, da bi ga lahko obsodili. — Prizadevaj si ravnati tako kot Gospod. (Kovačnica, 558)

Dokler boš prepričan, da morajo drugi vedno živeti v polni pozornosti do tebe, dokler se ne boš odločil služiti — se skriti in izginiti —, bo življenje s tvojimi brati, s tvojimi kolegi, s tvojimi prijatelji, stalen vir neprijetnosti, slabe volje …, napuha. (Brazda, 712)

Veliko udobje — in včasih veliko pomanjkanje odgovornosti — se skriva v ljudeh, ki so bili postavljeni na oblast, pa se izogibajo bolečini, ki jo prinaša popravljanje, z izgovorom, da bi radi drugim prihranili trpljenje. Morda si prihranijo kakšno nevšečnost v tem življenju …, vendar se igrajo z večno srečo — s svojo in drugih ljudi — zaradi svojih opustitev, ki so resnični grehi. (Kovačnica, 577)

S kakšno vztrajnostjo je apostol Janez oznanjal »mandatum novum«! — “Ljubite drug drugega!” — Kar pokleknil bi, brez zganjanja komedije — k temu me kliče srce —, in vas pri božji ljubezni prosil, da se imate radi, da si pomagate, da se podpirate, da znate drug drugemu odpuščati. — Zato zavračajte napuh, bodite razumevajoči, dobrotljivi; nudite drug drugemu oporo molitve in iskrenega prijateljstva. (Kovačnica, 454)

Lahko še toliko ljubiš, nikdar ne boš ljubil dovolj. Človeško srce ima neizmeren koeficient razširjanja. Ko ljubi, se razprostre v tak crescendo ljubezni, ki premaga vse zapreke. Če ljubiš Gospoda, ne bo bitja, ki ne bi našlo prostora v tvojem srcu. (Križev pot, 8. postaja, št. 5)

Če znaš imeti druge rad in med vsemi ljudmi širiš to ljubeznivost — Kristusovo ljubezen, fino, rahločutno —, boste drug drugega podpirali: in kdor bi padel, bo zaradi te bratske moči čutil oporo — in nujnost —, da bi bil Bogu zvest. (Kovačnica, 148)