“Nova zapoved ljubezni”

Naš Gospod Jezus je ljudi tako ljubil, da se je utelesil, prevzel našo naravo in živel v dnevnem stiku z revnimi in bogatimi, s pravičnimi in grešniki, z mladimi in starimi, s pogani in Judi. Nenehno je bil v dialogu z vsemi: s tistimi, ki so mu hoteli dobro, in z onimi, ki so iskali le način, kako bi izkrivili njegove besede, da bi ga lahko obsodili. — Prizadevaj si ravnati tako kot Gospod. (Kovačnica, 558)

Vsi dobro razumemo nepotrpežljivost, tesnobo in nemirne želje tistih, ki se z naravnim krščanstvom v duši ne vdajo pred osebno in družbeno krivico, ki jo lahko povzroči človeško srce. Ljudje že dolga stoletja bivajo skupaj, pa je še vedno najti toliko sovraštva, uničevalnosti in fanatizma, nakopičenih v očeh, ki nočejo videti, in v srcih, ki nočejo ljubiti.

Z zemeljskimi dobrinami razpolaga le peščica ljudi; kulturne dobrine, so zaprte v umetniške kroge. Zunaj pa so lakota po kruhu in modrosti ter človeška življenja, sveta, ker prihajajo od Boga, a vendar obravnavana kot nepomembna, kot številke statistike. Razumem in podpiram to nepotrpežljivost, ki me spodbuja, da gledam Kristusa, ki nas še naprej vabi, da uresničimo to novo zapoved ljubezni. (…)

Kristusa, ki nam prihaja naproti, moramo prepoznati v svojih bratih in sestrah, v ljudeh. Nobeno človeško življenje ne poteka ločeno, temveč se povezuje z drugimi življenji. Noben človek ni samostojen verz, ampak smo vsi skupaj del iste Božje pesnitve, ki jo Bog ustvarja v sodelovanju z našo svobodo. (Jezus prihaja mimo, 111)