»Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo« (Mt 5,6). Ko je Jezus izrekel te besede, ni govoril predvsem o telesni, ampak o neki globlji potrebi. Prav tako se to ne nanaša zgolj na pravično razdelitev dobrin. Ta potreba je bolj podobna tisti, ki jo opisuje psalmist, ko pravi: »O Bog, ti si moj Bog, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi; moje telo koprni po tebi na suhi, izčrpani zemlji brez vode« (Ps 63,2). Gre za lakoto, ki je običajna hrana ne more potešiti. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi,«^[1] je dejal sv. Avguštin.

Brezmadežna Devica Marija je izkusila isto potrebo, ko se je po obhajanju pashe vračala iz Jeruzalema. Med potjo je ugotovila, da Jezusa ni v karavani. Z Jožefom »sta prehodila pot enega dne. Nato sta ga začela iskati med sorodniki in znanci. Ker ga nista našla, sta se vrnila v Jeruzalem in ga iskala« (prim. Lk 2,44-45). Lahko si predstavljamo, kako ju je skrbelo, ko Otroka ni bilo; to je bila tesnoba, ki jo lahko tudi mi vzamemo za svojo, kadar izgubimo Njega, edinega, ki lahko poteši naše najgloblje želje. »Kje je Jezus? – Marija, Otrok! … Kje je? Marija joka. – Zaman sva ti in jaz tekla od ene skupine do druge, od karavane do karavane: niso ga videli. – Jožef, potem ko se je zaman trudil zadrževati solze, joka tudi on … In ti … in jaz.«^[2]

V vseh ljudeh, moških in ženskah, je prisotna želja po polnosti, ki je znak božje navzočnosti v duši. To je lakota, ki nam kaže, kdo smo in kam hočemo. Torej to ni nekaj, kar bi bilo mogoče potešiti v trenutku, ampak naj bi usmerjalo naše celotno življenje. »Iskrena želja se zna globoko dotakniti strun našega bitja, zato ne ugasne ob težavah ali neuspehih. Je kot takrat, ko smo žejni: če ne najdemo ničesar, kar bi mogli popiti, to ne pomeni, da se vdamo; še več, to iskanje vedno bolj prevzema naše misli in dejanja, dokler nismo pripravljeni storiti katerokoli žrtev, da bi ga potešili, skoraj kot bi bili obsedeni. Ovire in neuspehi ne zadušijo želje, ne, nasprotno, v nas jo še bolj poživijo.«^[3] V tej situaciji je Marija bolj kot kdajkoli prej občutila žejo po svojem Sinu, saj je za trenutek izgubila tistega, ki je dajal smisel njenemu življenju.

»PO TREH DNEH so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori« (Lk 2,46-47). Marijina žeja po Jezusu je potešena. Vendar je z veseljem, ker je našla svojega Sina, združeno tudi presenečenje. Kaj je ta otrok tam počel, ko je poučeval izraelske modrece?

Jezus je takrat tešil tudi lakoto po Bogu vseh tistih ljudi, ki so ga poslušali v templju. Bil je poslan ravno zato, da bi zadovoljil to potrebo. In ko je gledal te starešine, je izkusil nekaj podobnega kot pozneje, ko je pred pomnožitvijo kruha dejal: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti« (Mt 15,32). Gospod razume naše trpljenje in kot takrat želi, da njegovi učenci premagajo brezbrižnost ter se lotijo dela: »Dajte jim vi jesti« (Mr 6,37). »Želimo dobro,« je zapisal sveti Jožefmarija, »srečo in veselje našim domačim; srce nam stiska usoda tistih, ki so lačni in žejni kruha in pravice; tistih, ki izkušajo grenkobo osamljenosti; tistih, ki na koncu svojih dni niso deležni prijaznega pogleda ali geste pomoči.«^[4]

Lahko si predstavljamo, da je Jezus na neki način razvil poseben pogled sočutja po zaslugi svoje matere. V mnogih trenutkih vidimo Marijo, kako je pozorna na potrebe drugih: sluti, da bi bila njena sorodnica Elizabeta hvaležna za njeno skrb; opazi, da v Kani primanjkuje vina; apostole spremlja pri prvih korakih Cerkve … In tudi danes še naprej pomaga vsem svojim otrokom potešiti lakoto in žejo po Bogu.

MARIJA in Jožef sta bila presenečena, ko sta v templju našla Sina v takšni situaciji. Njegova mati se je obrnila k njemu in mu rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Toda Jezusov odgovor, njegove prve besede, ki so zabeležene v Svetem pismu, se lahko zdi osupljiv: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,48-49).

Jezus večkrat spregovori o tem, kaj je njegova hrana. Na primer, ko sreča Samarijanko. Njegova žeja v resnici ni bila predvsem želja po vodi, ampak po tem, da bi tej ženi govoril o božjem kraljestvu. In ko mu apostoli prigovarjajo, naj kaj pojé, jim odgovori, da ima hrano, ki je oni ne poznajo: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« (Jn 4,34). Očetova volja pa je, kot vidimo v prizoru med učenjaki v templju, da vsem ljudem oznani odrešenje: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust« (Mt 4,4). To je »največja pravičnost, ki jo je mogoče ponuditi človeškemu srcu, ki jo nujno potrebuje, tudi če se tega ne zaveda«.^[5]

Evangelist omeni, da Marija in Jožef nista razumela teh Jezusovih besed. Obenem pa doda, da je njegova mati vse te stvari ohranila v svojem brezmadežnem srcu (prim. Lk 2,51). Ona v svojem življenju vnaprej udejanja tisto, kar bo njen Sin označil kot bistveno značilnost svojih učencev: »Kdorkoli uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati« (Mt 12,50). Marija tudi sama sprejme to hrano, s katero poteši svojo lakoto in žejo po Bogu.

^[1] Sv. Avguštin, Izpovedi, I, 1.

^[2] Sv. Jožefmarija, Sveti rožni venec, 5. skrivnost veselega dela.

^[3] Frančišek, Avdienca, 12. 10. 2022.

^[4] Sv. Jožefmarija, Ljubiti Cerkev, št. 47.

^[5] Frančišek, Avdienca, 11. 3. 2020.