»BLAGOR usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Posebnost tega blagra je njegova vzajemnost. To pomeni, da bo tisto, kar dajemo drugim, tudi nam naklonjeno kot božji dar. In obratno: božje usmiljenje, ki smo ga deležni, nas spodbuja, da smo usmiljeni do drugih. To lahko zremo v življenju Brezmadežne. Na svatbi v Kani na primer vidimo, kako je Marija ganjena in doseže blagoslov svojega Sina v korist tam navzočih.
Gostje na praznovanju se veselijo z mladoporočencema. Marija pa je istočasno pozorna na celoto. Zazna, da nekaj manjka, in ugotovi: vino je pošlo. »Sredi prazničnega vriskanja v Kani samo Marija opazi pomanjkanje vina … Duša bo dosegla celo najmanjše pozornosti v služenju, če tako kot Ona živi strastno zavzeta za potrebe bližnjega zaradi Boga.«[1]
Marija se zave problema in njeno srce jo spodbudi k iskanju rešitve. Ve, da je srce njenega Sina še bolj usmiljeno in ni brezbrižno do težav drugih. Zato se obrne k njemu: »Vina nimajo« (Jn 2,3). In niti besede več. Ona sama je v svojem življenju izkusila, da niso potrebni dolgi govori, da bi ganila usmiljeno srce svojega Sina. Dovolj je, da pokažemo svojo potrebo, in ne da bi nas izpustil iz rok, On stori vse ostalo. »Marija se postavi med svojega Sina in ljudi, ki so v stanju pomanjkanja, revščine, bridkosti. Marija se postavi vmes, to je deluje kot srednica, ne kakor tujka, marveč v svojem položaju matere; zaveda se, da kot takšna more – še več, da ima celo pravico – predstaviti Sinu potrebe ljudi.«[2] Enako bo ravnala v tej devetdnevnici, če svoje skrbi prepustimo njenim rokam.
JEZUSOV odgovor na Marijine besede bi se lahko zdel, kot da odraža določeno brezbrižnost: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla« (Jn 2,4). Normalno je, da nas ta način ravnanja z njegovo Materjo zmoti. »Hoteli bi ugovarjati: veliko imaš opraviti z njo! Ona ti je dala meso in kri, tvoje telo; pa ne samo tvoje telo: s svojim da, ki ga je izrekla iz globine svojega srca, te je spočela v svojem telesu; z materinsko ljubeznijo ti je dala življenje in te uvedla v skupnost izraelskega ljudstva.«[3]
Izročilo je v teh besedah videlo vzporednico s prizorom na Kalvariji. Oba trenutka zaznamuje Marijina prisotnost. V Kani posreduje, ko »ura« njenega Sina še ni prišla; na Kalvariji, ko ta trenutek nastopi, »ji Jezus zaupa svojo Cerkev in celotno človeštvo. Ko pod križem sprejema Janeza za sina, ko skupaj s Kristusom prosi Očeta odpuščanja za tiste, ki ne vedo, kaj delajo (prim. Lk 23,34), izkuša Marija v popolni razpoložljivosti nasproti Duhu polnost in vesoljnost božje ljubezni, ki razprostranja njeno srce in jo napravlja sposobno, da objame celotno človeštvo. Tako je postala Mati nas vseh in vsakega posameznika izmed nas, Mati, ki dosega božje usmiljenje za nas.«[4]
V Kani Jezus odgovori s tisto navidezno hladnostjo, ker je bil dar, ki ga je imel v mislih, veliko večji od vina: to bo njegova lastna mati, po kateri bo obilno naklanjal svojo milost. Srce Brezmadežne, pozorno na potrebe tistih mladoporočencev, je bilo poklicano, da sprejme vse ljudi, da jih združi v neskončni in brezpogojni ljubezni Boga do nas. Ona nas spominja, da njen Sin ni prišel »klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,13). Zato »noben človekov greh ne more ugasniti božjega usmiljenja, ne more ga ovirati, da ne bi izlilo celotno svojo zmagovito moč, kakor hitro prosimo zanjo. Da, prav greh stori, da še močneje zažari ljubezen Boga Očeta, ki je žrtvoval Sina, da bi odkupil sužnja: njegovo usmiljenje do nas je odrešenje.«[5]
MARIJA se ob odgovoru svojega Sina ne ustavi, temveč pristopi k služabnikom in jim reče: »Karkoli vam reče, storite« (Jn 2,5). Jezus se tedaj ne upira več in stori čudež. Naroči jim, naj napolnijo vrče z vodo, in ko starešina poskusi pijačo, se začudi: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom,« reče ženinu, »in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj« (Jn 2,10).
Svatba se je najbrž nadaljevala povsem normalno. Med praznovanjem se večina prisotnih verjetno ni zavedala čudeža, ki se je pravkar zgodil. Gotovo so uživali v vinu, vendar niso vedeli, od kod prihaja. Zato nas Jezus – ko kasneje vabi, naj bomo usmiljeni, da bomo usmiljenja deležni – spodbuja, naj drugim podarjamo najvišje darove, ki jih hranimo v svojem srcu, ne da bi se ustavljali ob preverjanju njihovih zaslug, kajti tako Bog ravna z nami. Svojo ljubezen lahko drugim ponudimo celo takrat, ko smo bili žaljeni, saj živimo od božjega daru: »Vsakdo se mora zavedati, da mora odpuščati, da potrebuje odpuščanje in da potrebuje potrpežljivost; v tem je skrivnost usmiljenja: odpuščanje prinaša odpuščanje.«[6] Bog nas prehiteva tako, da najprej odpušča nam, da lahko mi bili usmiljeni do drugih.
V tem blagru Jezus želi, da priznamo to dejstvo: prejeli smo več, kot lahko damo. Na neki način smo vsi nekomu dolžniki. Najprej Bogu, pa tudi mnogim ljudem, ki so nam dali veliko: staršem, bratom in sestram, prijateljem … Zato potrebujemo usmiljenje, ker glede mnogih izmed teh odnosov nikoli ne bomo mogli povrniti vsega dobrega, kar smo prejeli. Na tej poti priprave na praznik Brezmadežnega spočetja nam Marija kaže, da »bomo zares blagoslovljeni, srečni, šele ko bomo vstopili v božjo logiko darú, zastonjske ljubezni; ko bomo odkrili, da nas je Bog neskončno ljubil, da bi nas napravil zmožne ljubiti kot on, brez mere«.[7]
[1] Sv. Jožefmarija, Brazda, št. 631.
[2] Sv. Janez Pavel II., Redemptoris Mater, št. 21.
[3] Benedikt XVI., Homilija, 11. 9. 2006.
[4] Sv. Janez Pavel II., Veritatis splendor, št. 120.
[5] Prav tam, št. 118.
[6] Frančišek, Avdienca, 18. 3. 2020.
[7] Frančišek, Sporočilo, 15. 8. 2015.