Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!
Kolikokrat smo premišljevali o tem, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1)!
Ko so apostoli Jezusa prosili, naj jih nauči moliti, jim je Gospod odgovoril: »Kadar molite, recite: Oče [naš] …« (Lk 11,2). Tudi Jezus sam svojo molitev začenja tako, da se s slavljenjem in zahvalo obrne k Očetu: na vrtu Getsemani (prim. Lk 22,42), na križu (prim. Lk 23,34.46). Sveti Jožefmarija si je za vse ljudi želel »pristne molitve božjih otrok«.[1] V edinosti z Jezusom Kristusom – po Njem in z Njim – pridemo do Boga Očeta (prim. Jn 14,6) s ponižnostjo, iskrenostjo in zaupanjem v njegovo vsemogočno ljubezen.
Če se vsak dan lotimo življenja molitve, potem tistemu, ki nas najbolj razume in ljubi, dovolimo, da nas spremlja v dobrih in slabih trenutkih. Dialog z Jezusom Kristusom nam odpira nova obzorja, nove načine gledanja na stvari z vedno več upanja. »Saj vidite,« nam je pisal naš oče, »da je edino sredstvo, s katerim vse opravimo, ravno to: molitev.«[2]
Prosim Svetega Duha, naj nenehno – sedaj pa še posebej – obnavlja naš način molitve. Pobuda je njegova: »Živi in resnični Bog neutrudljivo kliče vsakega človeka k skrivnostnemu srečanju v molitvi.«[3]
Še naprej me spremljajte na potovanju po Združenih državah in Kanadi; njegova duhovna učinkovitost je odvisna tudi od vsakega izmed vas.
Z vso ljubeznijo vas blagoslavlja
vaš oče
Vancouver, 10. avgust 2019
[1] Božji prijatelji, št. 243.
[2] Pismo 19. 3. 1967, št. 149.
[3] Katekizem katoliške Cerkve, št. 2567.