Če se ozremo okrog sebe in razmislimo o poteku človeške zgodovine, bomo opazili napredek in izboljšave. Znanost je povzročila, da se človek bolj zaveda svoje moči. Tehnika obvladuje naravo v večji meri kot v preteklih obdobjih in omogoča, da človeštvo sanja o višji stopnji kulture, materialne blaginje in enotnosti.

Morda bo kdo čutil potrebo, da ta opis dopolni in opozori, da ljudje zdaj trpijo krivice in vojne, celo hujše kot v preteklosti. V bistvu bi imel prav. Vendar bi jaz ob takem razmišljanju vseeno raje spomnil na to, da v verskem smislu človek ostaja človek in Bog ostaja Bog. Na tem področju je višek napredka že dosežen: Kristus, alfa in omega, začetek in konec.

V duhovnem življenju ni nekega novega obdobja, ki bi ga morali doseči. Vse nam je že bilo dano s Kristusom, ki je umrl in vstal ter živi in ostaja na veke. Moramo pa se z Njim združiti po veri in dopustiti, da se Njegovo življenje razodene v nas tako, da se bo o vsakem kristjanu lahko reklo ne več alter Christus, temveč ipse Christus, Kristus sam! (Jezus prihaja mimo, 104)