V naših odnosih z nebeško Materjo tudi obstajajo smernice otroške pobožnosti, ki dajejo obliko našemu običajnemu ravnanju z Njo. Mnogi kristjani vzamejo za svojega stari običaj škapulirja ali pa privzamejo navado, da pozdravljajo — ni potrebna beseda, zadostuje misel —, Marijine podobe, ki jih najdemo v vsakem krščanskem domu in ki krasijo ulice tolikerih mest. Mnogi živijo čudovito molitev rožnega venca, v kateri se duša ne naveliča ponavljanja vedno istih reči, kot se tudi zaljubljenci ne naveličajo drug drugega, in v kateri se naučimo podoživljati osrednje trenutke Gospodovega življenja; ali pa Gospe posvetijo en dan v tednu — navadno ravno tega, na katerega smo zdaj zbrani, soboto —, ter ji izkažejo kakšno majhno pozornost in še posebej premišljujejo o njenem materinstvu.

Obstajajo še številne druge marijanske pobožnosti, ki jih zdaj ni treba vseh naštevati. Ni potrebno, da so vse vključene v življenje vsakega kristjana — rasti v nadnaravnem življenju je nekaj povsem drugega kot zgolj kopičiti pobožnosti —, vendar moram hkrati povedati, da ne uživa polnosti vere, kdor ne živi vsaj katere od njih, kdor vsaj na kakšen način ne izraža ljubezni do Marije. (Jezus prihaja mimo, 142)